Церковь Николы в Хамовинках

Moskva... Končno doma... Moscow Home Hostel... Zanimiva izkušnja po desetletjih zapečkarstva... Morda še ena v nizu samopotrjevanj... Verjetno... Koliko novega je prinesel en sam samcat pozno poletni teden ali čas indijanskega poletja, kakor bi temu rekel Oleg, ko moskovska dekleta hrepenijo samo po tem, kako bi zgrabila toploto teh septemberskih dni...
Ja, končno sem po desetletju prijadrala do enega izmed svojih ciljev in si privoščila sprehod po poteh, kamor sem si želela že od ranega otroštva... Kar mi je bilo že v zibko položeno: Lenin - brezrazredna družba, socializem, ki naj bi dosegel svoje razodetje v fazi komunizma... Koliko zlorab je bilo storjenih v imenu tega, da ljudje, ki čislamo srčiko te ideje postajamo vse bolj podobni onim iz nekih drugih časov, ko so jim na prsa šivali Davidovo zvezdo...
Tudi Moskva ni več tisto, kar je bila in zaradi česar me je vleklo tja... No, morda pa le ni bil to le klic voščene podobe revolucionarja nekje ob robu kremeljskih zidov... Ja, spočetka je bila to goreča želja srečati Ženjo, a kaj, ko se je po ne vem kakem naključju prav v teh dneh odpravil na letni oddih na obale Črnega morja... No, in tako se je v skrite misli moskovskih sanj vtihotapil Oleg... Uff, kako zavzeto je skrbel, da je bila rezervacija opravljena v času, kljub medmrežnim logističnim težavam... Koliko klicev v hostel je postoril zame, da so mi potem na njegove prodorne modre oči izdali viso support kar brez akontacije... A ko sem končno dospela v ta skromni moskovski domek, zveze nikakor ni bilo mogoče vzpostaviti... Ni mi bilo jasno kaj se dogaja... Morda se je prenaglil, pa je zato mobilca izključil... Nič, naslednjega dne sem poskusila znova... Tudi nič... Poslala sem sms - na ekranu je pisalo dostavljeno... Torej?
Ja, na srečo sem na Šeremetjevu spoznala Anjo... Le kaj bi brez nje... Gotovo bi bila moja denarnica za nekaj tisoč rubljev lažja... Tako pa... Bila mi je vodička po skoraj vseh poteh, peljala me je celo na delovno mesto na Lomonosovu, me predstavila kolegom, skupaj sva kosili, se sprehajali med osrednjimi kulturnimi monumenti, kupovala mi je vozovnice, še celo za spominke je založila, ker oni čemerni mužik ni hotel sprejti petstotaka... Kaj pa Oleg? Še vedno se ni oglasil... Tiha želja je postajala vse bolj medla, nedoločljiva že... Nič... Prišla je sreda... Moj rojstni dan... Na recepciji sem povprašala, če me je morda kdo klical, a me je receptorka najprej začudeno gledala, kaj ji razlagam v angleščini in me nato vprašala, če se želim čekirati... Ja -mislim... Ko sem ji v polomljeni ruščini razložila, da že 4. dan ne dobim zveze z gospodom Olegom, pa mi je precej na receptorski telefon odtipkala željeno cifro... Končno... "Hello?" "Hello..." V glasu je bilo čutiti napetost... "Oprosti, nisem te uspela priklicati...." "Its OK..." "Se lahko dobiva... Kaj vem... Čez pol ure... Pred metrojem Park Kultury... Velja ob 11-ih... " Pa mi je le uspelo... Hitro sem povlekla iz torbe steklenico verduca, ki sem jo zanj vlačila na to dolgo pot... Stlačila sem jo v neko pisano vrečko in odšla... "Hello Mr. Oleg..." " Zdrastvujte!" Premor... Gleda me in besede nočejo po običajnih vljudnostnih poteh... "Ja, marsikaj sem že doživel... Pa bom preživel tudi to... Štiri dni te že čakam, na vse možne maile sem pošiljal sporočila, da bi se mi javila... Mislil sem, da boš pri nas v gosteh... In koliko časa še imava?" " 30 min... No, morda 40... Ob 13. sem zmenjena z Anjo na metroju, da me pospremi na Beloruski vokzal... Žal mi je... Res..." "Its ok... In kam greva?" "Ne vem, rada bi si ogledala še cerkev sv. Nikolaja, potem pa na kavo..." "Ok...Sicer imam avto na zelo neprimernem mestu, hotel sem te peljati k nam v Stari Arbat... But... Let s go..." In sva šla... Beseda je le stekla in pripravljen se je bil povzpeti na zid, da bo na sliki z Nikolajevim hramom... Ko sva pripela pred hram, mi je vzel aparat in ponudil mimoidočemu gospodu, naj naju slika... Še čutim mehkobo njegovega objema... Potem pa še prižiganje svečk v notranjosti in obreda je bilo konec... "Zdaj pa na kavo..." Bufet je bil prenatrpan... "No privacy..." "Kaj če kupiva kar kako pivo v kiosku pa greva v najbližji park", sem predlagala. Strinjal se je in prečkala sva 12-pasovnco Zubovskega bulevarja... "Kam greva sedaj?" "Pridi, pokazal ti bom, kje sem svojčas delal... Ampak potem mi je bilo dovolj onih zdolgočasenih, zlaganih obrazov... Vabili so me na eno izmed ameriških univerz... Ja, nekateri me imajo za norega... Takarat smo bili špica moskovskih jezikovnih akademij... Ampak nisem želel dočakati penzije med študenti... Raje sem na svojem... Ja, vem", se je nasmehnil, "čas se nama izteka... Veš, ko boš spet prišla sem, me verjetno ne bo več tu... Želim si v Kalifornijo... Dovolj imam tega folka... Rojen sem ob Črnem morju, tik Kavkaza... Saj veš, da smo tam ljudje bolj temperamentni, uporniški... Morda nekako podobni vam, ki živite ob Mediteranu... Ja, res sem si želel srečanja s tabo... Tudi zato, ker bi bila moja prva Slovenka... " Samo nasmehnila sem se... Misli so za hip zdrsnile v domišljiski svet onega že skoraj povsem pozabljenega... Ni kaj, greha vredn fant... Škoda le, ker se mi mudi na Aeroekspress...
Ja, usoda se res še kar naprej poigrava z mano...
Ko sem sinoči prispela domov, sem brž odpisala na vsa njegova sporočila... A odgovorov ni....

JINR

Uff, kako me je odneslo te dni... Kar tako - nepričakovano... V sivo realnost vsakdana se je pritihotapil nekdo... Evgenij... Kdo bi si mislil, da me bo po tolkih letih tavanja po spolzkem ledu spletnih portalov spet kdo tako zasukal... Pa saj ne vem, kaj je bilo in zakaj se je šlo... Morda so k temu botrovale sanje neke deklice, ki je želela postati Maria Skladovska in se s svojim ljubljenim predajati znanosti in hkrati živeti družinsko življenje s kopico otrok... Ali pa zgolj preblisk, ob pogledu na nekoga, ki me je spomnil na mojo prvo neizpeto ljubezen iz najstniških let...Ali obje skupaj in še kaj... Fetiš, projekcije, spomini... Pa še koristen sogovornik v teh dneh, ko mi je še kako potrebna strokovna informacija iz ust nekoga, ki to je brez dvoma...

Sprva se mi ni predstavil, kdo je...Le to, od kod je in kaj je po profesiji... No, pa saj je že to sprožilo val želja po spoznavanju tega naključnega obiskovalca enega izmed spletnih portalov... Ja, ti so bili moji najboljši ljubimci... Pa ne le to... Bili so moje sanje... Podobna razmišljanja, pogledi na svet, mehkoba v dotikih, neskončna radost do vsega... Ko sem mu v šali rekla, naj pride na dopust v Slovenijo, je samo rekel, da bo morda pa res prišel... Konec julija ali pa v avgustu... In že sem se vidla v plesu dolgega vročega poletja... Kako skupaj kolesariva med travniki, se spustiva do morja, odrineva za dan ali dva v gore...

Seveda si nisem mogla kaj, da ne bi ob prostih trenutkih skočila na Googlearth in brskala za podatki o Dubni.... In intuicija me je zapeljala na JINR...Ko sem prebirala njihovo spletno stran, me je prešinilo, zakaj je zapustil Moskvo in se zaposlil prav v tem kraju, ki je v času sovjetske oblasti zaživel na račun tega inštituta... Ko sva se včeraj našla na Skype-u, mi je priznal, da je tam zaposlen... In ko sem brskala po njegovi bibiliografiji, so se kmalu moji milni mehurčki sanj spreminjali v kaplje lepljivega luga... Nikdar mu ne bi mogla biti dorasla... Čeprav je tolerantno zatrjeval, da znanje jezika ni najpomembnejša stvar na svetu...Pomembnejša je empatija... Pa vendar... Stvari ne morejo ostati pri: Хорошего дня ali хорошего вечера ... Tudi igra besed je tista, ki ustvarja tenzije v nas in težko si predstavljam, da bi zmogla zvoziti že nekaj počitniških dni, brez tega... Ali pač... Danes se mu nisem oglasila...Tudi njegove pošte ni bilo... Morda naju prešinjajo podobne misli...

Vrniti se moram v realnost... Do srede tedna moram zaključiti s svojim projektom, sicer bo spet treba čakati novembra... Srečno, Evgenij! Lepo je bilo s teboj za hip zajadrati v svet sanj...

1.мая

Пролетарии
всех
cхтран
соединяйтесь!

E-zapis vitrualnemu prijatelju

Ja, zgleda, da se je pomlad preselila s podeželja v betonski gozd mest in prestolnic... Jaz pa voham in nič ne zavoham... V meni je mir... Kot bi se pripravljala na odhod... Pa se ne... Kar je, je le nasmeh, ki se zdrami na ustnicah, ko pogled zajadra med bujne drevesne krošnje... Ne zaznavam niti več ljudi z onimi potrebami, ki v tebi sproščajo kemičnih reakcij... Kot bi opazovala svet od daleč... Kot bi bila z eno nogo že v nekem onostranstvu... Varno se počutim le še v družbi prijateljic, če nimajo kakih pomladnih potreb, da bi šle v life, pile kavo sredi ulice in opazovale mimoidoče... Mi je pa lepo med otroci v šoli, ali tistih nekaj minut, ko si ob čiščenju čez mejo vzamem čas za klepet z ono 99-letno gospo, ki je včeraj praznovala... Ali ob stisku ročice njene 15-mesečne pravnukinje... Ja, takrat mi je toplo pri srcu in rada bi s kom te prijetne trenutke podelila... A, da bi kdo šaril po meni... Ne vem... Ali me je tega strah ali pa mi je to samo odveč... Kakorkoli že... Ni mi do tega.... Pa tudi, kake posebne želje po tovrstnih željah ni... Morda kdaj prav za hip... Vendar, ko pomislim na realnost srečanja, me tudi to mine... Pa zato nisem več niti žalostna in se s tem ne obremenjujem več... Morda se temu reče mrtva duša... Vendar živela bi še vedno rada... Rada bi vsaj še malo popotovala po svetu, na zato, da bi tam srečevala ljudi, morda bolj zato, da bi občudovala lepoto narave...
Jutri je moj zadnji delovni dan - predvidoma... Danes smo z dekleti v podaljšanem bivanju šle na sprehod in nabirale spominčic ob vznožju bližnje vzpetinice... Kako čudovita je ta dolina, ko se prelivajo cvetoče divje češnje s svetlozelenimi odtenki mladih krošenj in temnozeleno jelovino...

Bodi lepo...

Via Crucis

Kako obetavno se je začel letošnji Veliki teden... V ponedeljek zjutraj je na naš vrt zašel fazan... Ja čisto ta pravi... Jutro je bilo toplo in vonj po hitro rastoči travi se je bohotil čez betonsko dvorišče... Sprehajal se je pod mlado češnjo, mimo kakija in si zaustavil ob kutini, ki mu je s svojimi svetlo zelenimi, mladimi lističi, nudila pravšnjega zavetja... Kar nisem mogla verjeti, da ni slišal mojih stopinj, ko sem se mu hotela približati, da bi ga ujela v digitalni svet svojih občutenj...No, ko sva si bila le kake tri metre narazen, me je opazil in odplahutal z urnimi zamahi čez sosedovo hišo... Koliko veselja sem naredila očetu, ki me je prišel klicati ob tem nenavadnem obisku in mu natisnila galerijo teh posnetkov... Še gospa, ki sem jo tistega dne obiskala na delovnem obisku v Ljubljani, se je slik zelo razveselila... Seveda – spomini na rajnega moža... Lovca svoj čas...In njegove pripovedi...
Ko sem zvečer prišla domov, sem opazila, da so se pri ta stari hiši, po dolgem času, spet oglasili njeni novi lastniki... Kdo ve, morda so prišli pogledat, če je trava že dovolj visoka za prvo košnjo...
Torkovo jutro... Ura bo kmalu sedem in hčerko bi morala zbuditi, da ne bo pozna za v šolo... Odprem škure in napnem nosnici, da bi s svetlobo posrkala kar največ vonjav rosnega jutra... Tako dolgo nas je letos pustila čakati ta pomlad... Pred staro hišo se pogovarjajo štirje možje... Nekdo prinese sveženj desk in jih odvrže v travo ob mreži... Nato se zasliši ropot... Ne vem točno...Kot bi bili udarci kladiva...Ne, žebelj zaječi...Nekdo ga je izvlekel iz lesa, kamor ga je kdove kdaj zabila neka druga človeška roka... Naenkrat mi pogled zastane na strehi... Trije mladeniči že odstranjujejo opaže na konceh salonitk...
Začelo se je...
Ne... Pa prav na Veliki teden... Stisnilo me je v prsih... Stala sem in nisem vedela, kaj bi... Spomnila sem se na očeta... Uff... Bo mar zdržal... Ta teden se bliža še ščip...Prej sproščene, komaj prebujene mišice telesa so začele trzati... Zaprla sem okno in odšla v kuhinjo, da sem si postregla s prvo kavo...
Čez čas sem slišala, da je zabrnel avto v garaži...Oddahnila sem si...Tudi oče je uspel prestati prvo preizkušnjo... Začelo se je rušenje njegovega in mojega doma... Rušenje spominov na rosna otroška leta, igre v mizarski delavnici, preskakovanj prvih stopnic na pokritem dvorišču, vedno zanimivih pogledov z lesenega ganka, pa igrivih skrivalnic na kašči in najlepše vedute, kar je je bilo daleč naokrog, na polici nadstreška, ob vhodu na kaščo... Tam se je začenjala moja pot... Pot sanjača, opazovalca vseh mogočih nebesnih pojavov, v vseh letnih časih in vseh urah dneva... Tam so nastajali moji prvi verzi, tam se je rojevala želja poleteti nekam daleč, daleč v svet , a ne le tja, kasneje tudi v vesolje.... Blizu vhoda na podstrešje sem si uredila mojo prvo muzejsko zbirko starih premetov, iz prve in druge svetovne vojne, ki jih je prinesel moj nono še iz Galicije... Pa potem čelade nemških vojakov iz druge svetovne vojne...Prav tu na tem podstrešju so si Nemci, po kapitulaciji Italije, uredili začasen štab, da bi bili varni pred morebitnimi napadi zaveznikov... Vojaki pa so bili nastanjeni v šoli čez cesto... Le znanje nemškega jezika in dejstvo, da je nonotova sestra delala kot kuharica na goriškem Municipiu, ga je obvarovala gotove ustrelitve, saj jo je v tistih dneh, ko je vstala Primorska, od doma v partizane mahnil najstarejši izmed sinov, komaj šestnajstletni Tonček... In na prvi dan letošnje pomladi, je prav ta stric izgubil sina... Antka... Najstarejši med moškimi potomci naše rodbine... Stric težko še hodi... Komaj, da se je uspel posloviti od sina na grobu... Prejle sem bila na pokopališču... Prižgala sem svečko in položila rdeč tulipan z oljčno vejico, na njegov grob... Potem pa me je nekaj gnalo čez Kromberk in Vardo, po Ščednah, naravnost pred šolo...
Nenavaden mir je zavladal v meni, ko sem se z avtom zaustavila, pred vhodnimi vrati, sedaj le še skeleta nekdanje hiše... Zahajajoči sončni žarki so osvetlili zeleno obarvane stene, v prvem nadstropju, kjer sem si sobo delila z ono omenjeno nonotovo sestro, ki je iz Trsta prihajala le še nekajkrat letno...Že pred potresom se je tam zrušil del stropa in začuda, je preostanek obstal še po vseh naslednjih potresnih sunkih, ki so sledili v naslednjih dekadah... Stene sem polepila s posterji iz STOP-a in za onimi polknami sem skozi špranjo ure in ure opazovala mojo prvo ljubezen, kako je igral košarko na šolskem igrišču...Ja, s to teto mi bo usojeno deliti tudi poslednji dom... Pokopali so jo namreč v grob, ki naj bi bil nekoč naš... Pogled je sledil onemu oknu prav nad vhodnimi vrati...Naša kuhinjca, smo ji rekli... Še so bili vidni zeleno rumeni odtenki zadnjega pleskanja...Presunilo me je...Sedaj vem, zakaj sem izbrala prav to barvo, ko sem kupovala avto... Tik pred oknom je imel svoje mesto zabojnik za drva... No, to ni bil navaden zabojnik...Bil je, kot ostali kosi pohištva, izdelan v domači delavnici...Oče je bil pa novodobni mizar, za razliko od nonota in takrat se je pohištvo že delalo iz panelnih plošč, iverk pa nismo uporabljali, ker so te, kljub vsemu, za mizarja veljale za škart robo... Čez pa ultrapas ... Naše omare so bile tako bele, pult v rožnatih odtenkih, miza pa rdeča... In prav takšna barva je krasila tudi pokrov našega zabojnika... Kot mušnica mi je deloval: bel bet in rdeča kapica... Tam sem v otroštvu shranjevala svoje zbirke papirčkov od bonbonov, nato pa še prtičkov...Dokler me nekega dne tata ni poklical in pokazal, da so moji prtički vsi snedeni, pod plastjo natrgane zbirke pa so ležale rožnate, brezdlake miške...
Desno od tod je bila nonina soba... Tam smo k popoldanskemu počitku legli skoraj vsi potomci našega rodu... Namesto volnenih blazin so bile blazine iz ličja....Kako je vse šelestelo, ko sem se premikala in štela udarce ure na oddaljenem zvoniku, ali samo poslušala zavijanje burje v zimskem času... Tam je dočakal svoj konec nono...Umrl je za rakom, ko mi ni bilo še pet let... Na parah je ležal v njihovi kuhinji, v pritličju... Temu prostoru smo rekli hiša... Nona me je dvignila , da sem lahko še zadnjič pogledala nonota... V roki sem imela veliko plastično lutko – pobarvano v modro barvo v predelu majice s kratkimi rokavi in z belo, kjer naj bi bile kratke hlačke... Ker ni imel krilca, sem sklepala, da je fantek... Zato sem ga klicala Pupo. Lahko sem ga posedla in mu premikala roki v ramenskem sklopu... Tudi oči je odpiral in zapiral, pač odvisno od tega, ali sem ga hotela uspavati in ga nosila v vodoravnem položaju, ali pa me je zvedavo gledal, ko sem mu kaj pripovedovala ali ga hranila... Ko me je nona tako prijela, da sem videla v krsto, sem rekla: »Na, nono Pupota...« Nono pa nič... »Zakaj neče Pupopata, nono?« sem vprašala nono... Tedaj pa se je po mrtvaško okrašeni hiši razleglo glasno jokanje... Spraševala sem nono, zakaj jokajo, pa sem bila še dolgo po tem, namesto odgovora, deležna le joka ali smrkanja v velike robčke.... Hiša... V njej je bila nekoč velika lončena peč - šparget, kjer sem rada kuhala svoje prve jedi za moje igračke...Zadaj sta stala nonotov stol in zabojnik za drva, veliko daljši od našega in tam smo počivali v mrzlih dneh in nono me je vzel v naročje in mi risal račke, z eno potezo, na kose lesa se razume....In potem sem se vedno jezila na nono, ker mi jih je zakurila....
Sredi hiše je stala miza... Ja ta je še tu, kot tudi prenovljena nonina kuhinjska oprema, ki ji jo je moj oče naredil po potresu... Lepo je se dotikati lesa, ki je doživel toliko intimnih zgodb, kot jih pač več kot pol stoletja stara miza lahko... Tu je svoje ure jeseni preživljala tudi moja nona, dokler je ni doletela kap...Sedela je na kavču ob oknu in opazovala mimoidoče...
Tudi vhodna vrata so bila prenovljena... Za njimi pa hodnik z zloščenimi tlemi iz granitnih kock najrazličnejših velikosti...To je bilo moje kotalkališče...Piruet sicer nisem prav dobro obvladala, lastovke pa ja... Za improvizirane drsalne revije mi je služila mamina spalnica, ki smo ji rekli soba... Bila je v pritličju...Oče je tam položil laminat.... Tam je bil tudi prostor za našo prvo televizijo, ki smo jo kupili skupaj s sedežno garnituro, kako leto po nonotovi smrti... Spomnim se, kako me je sredi neke julijske noči oče klical, naj se vendar zbudim, ker je po televiziji nekaj, kar še ni videlo človeštvo...Seveda- neposredni prenos prvega koraka človeka na Luni... ja, takrat nismo gledali televizije kar tako...Tudi poročil ni bilo v navadi gledati jih...Za to je bil radio...Gledalo se je le boksarske prenose, pa Mestece Peyton... Kasneje pa sem si vzela pravico in sama prižgala in gledala kake koncerte Rolling Stonesov in seveda drsalnih revij... Ko je bilo to na sporedu, sem si na noge nataknila drsalke iz filsa, ki smo jih uporabljali, da ne bi poškodovali tal in poplesavala po sobi kot drsalke na ledu....
Ja in ruševine tega sem imela še danes priložnost videti... Skočila sem po fotoaparat in poskušala ujeti še vse to v objektiv...Takrat pa se je izkazalo, da nisem sama...Skozi porušena okna sem videla, da se nekdo približuje...Pozdravila sem...
»Dober dan...Oprostite, ker slikam, ampak ne morem si kaj...Rada bi ujela še zadnje trenutke spominov, saj ne zamerite...«
»Ne seveda, kdo pa ste, verjetno poznate to hišo...«
»Ja, seveda jo poznam, to je dom mojega otroštva... Nikolajeva sem...«
»Me veseli, Robert!«
»Vi ste torej lastnik ...Me veseli, da sem vas spoznala, res...«
Tedaj je skozi okno pokukala še ženska v visoki nosečnosti....
»In to je verjetno vaša žena«, sem hitela s tresočim glasom...
»No, ne žena, punca še...«
In potem je pogovor stekel o hiši, kako se ni dalo sanirati in je bilo potrebno rušenje....
»Tudi nam je žal...«, je rekel.
»Vem, a kaj čmo, tako je življenje...« sem dodala in odhitela proti avtu...
Spomnila sem se na prijateljico in njenega odgovora, ko sem ji včeraj pisala o rušenju...Odpisala mi je, naj kljub groznim občutkom poskušam gledati na hišo ne kot na objekt, ampak naj pomislim na lepe trenutke, ki sem jih preživela v njej in seveda na ljudi, ki so jo naredili, da je iz hiše zrasla v dom...
»Življenje teče dalje in upaj, da bo nova hiša prinesla lahko tudi kakšno lepo presenečenje, morda prijetne in zanimive sosede. Držim pesti za tvojega tatu, da bo zadevo dobro prenesel...«
Ja, tudi sama upam tako... Jutri nas čaka še križanje... Verjetno skelet našega doma jutri ne bo dočakal sončnega zahoda... Zagotovo pa bo po tihi soboti prišla Velika noč...
Naj Gospod izstopi iz groba...
Naj nas napolni z novimi pričakovanji, da bomo lahko dahnili:
Aleluja....

Huda jama – zločin proti človeštvu ali povampirjena komunistična oblast

Z mešanimi občutki spremljam zadnja leta razgaljanje grobišč, ki so po mnenju strokovnjakov, datirane v čas prvih mesecev, po tolikanj pričakovani zmagi nad fašizmom in nacizmom, o čemer so mi pripovedovali moji najbližji sorodniki in kar smo se učili iz zgodovinskih učbenikov v 60-ih in 70.-ih letih... Koliko zgodb o izdajstvih, pošiljanju v koncentracijska taborišča, od koder so se vrnili kot invalidi, tako telesni, kot duševni... Tam je moja teta splavila prvorojenca in izgubila zaročenca... Kasneje ni nikdar več mogla imeti otrok... Pa o tem, kako so noninemu bratu iztaknili oči in ga brutalno usmrtili, ko se je, zaradi konfinacije, vračal z obiska na svojem domu, nazaj v partizanske vrste... Kako so nič manj okrutno pobili mojega ranjenega strica, ki se je v begu iz domačega skrivališča, kjer ga je spet izdal nekdo z druge strani, hotel preko Železnih vrat prebiti k partizanom... Nemška vojska ni dovolila pokopa... Še več... Edino popotnico, ki mu je mati dala za na pot, konček posušene klobase, so mu, v svarilo morebitnim očividcem, zatlačili v usta... Pokopal ga je pogumni župnik iz Škrbine, na tamkajšnjem pokopališču... Že v mladosti sem bila deležna tudi drugih zgodb... Tudi iz ust najbližjih: kako so komaj 16-letnega strica, sprejeli k VOS-ovcem in ga po vojni za 4 leta poslali na Goli otok, ker je, neke nedelje, v prvih povojnih letih, v gostilni prijateljem rekel: »Če bi vi vedeli, kaka prasica je Jovanka...«... Ko se je vrnil, se je še istega večera zglasil pri mojem očetu in povedal, da nocoj gre čez, kar je pomenilo, da bo prestopil mejo, kjer so patrulirale mrtve straže... Šele čez čas se je oglasil, da je v francoski legijski vojski in nato v 70.-ih poslal, na smrt bolni noni, sliko iz Sydneya, v družbi dekleta, v visoki nosečnosti, ki naj bi pričakovala dvojčke...Po tem se je za njim izgubila vsakršna sled... Še bi lahko naštevala... Tudi o strahovih moje none, AFŽ-jevke, ki mi je večkrat potožila, če bi vedeli, kako smo vsi nadzorovani... Ali o njeni sestri, ki jo je krivila, ćeš, da je ona odgovorna, da so njenega moža po vojni odpeljali v neznano ...
Koliko zgodb, koliko okrutnosti prinese s seboj vojni čas... In ko sedaj na prvih straneh vseh občil prebiramo in gledamo grozote Hude jame, spremljamo ogorčene ezole na Krasu, poslušamo »spravne« nagovore naših politikov, pa centra za narodno spravo, ki s svojo pompoznostjo, znova in znova odpirajo boleče rane, na obeh straneh žrtev vojne ali njihovih potomcev... Čeprav obsojam vsakršni zločin proti človeku, pa vendar...
Gnev v meni povzročajo predvsem izjave, kot so: povampirjena komunistična oblast, komunisti, titoisti... Pa aroganca Dežmana, Brezigarjeve, medijskih voditeljic, poročevalcem... Ob tem se pač ne morem znebiti občutka, da ne gre zgolj za pieteto, ampak bolj za nabiranje političnih točk ob bližajočih se volitvah v evropski parlament ali morebitnih predčasnih volitvah...
Sem pač rimokatoličanka, ki prisega na komunizem, kot višji, socializmu sledeči brezrazredni družbi, sloneči na visokem razvoju proizvajalnih sil in popolnem podružbljanju proizvodnih sredstev ter proizvodov družbenega razvoja... Obsojam pa vsakršno nasilje, neglede, kakšen je vzgib zanj... Ideja samoupravne socialistične ureditve mi je bila in mi je še vedno, blizu. Trudila sem se, po svojih najboljših močeh, da sem bila pri delu čimbolj uspešna ter s svojim zgledom skušala prepričati one, ki so delovali po liniji najmanjšega odpora...
Še danes se počutim opeharjeno, ko smo bili, z izglasovanjem Slovenije, hkrati pahnjeni tudi v neokapitalistično družbeno ureditev... Kdaj bodo o tem spregovorili zgodovinarji?

Tajaguj ali slovo od Yahoo-ja

Danes sem prejela pošto, da bodo moj predal izbrisali iz svetovnega spelta... Moj prvi e-poštni nabiralnik... Prvi skriti predalček, kjer si bil skoraj gotov, da tvojih pepovedanih pisem ne bodo nikdar odkrili tvoji najbližji... Pred skoraj enajstimi leti si mi ga pomagal ustvariti... Prva platonska ljubezen, znotraj obstoječe zakonske vezi, ki je pokala po vseh šivih... Vlil si mi novega upanja, da nisem vredna vegetativnega življenja, s teboj sem zaplavala v južna morja želja, se odločila za študij, ti prvemu zaupala največjo skrivnost mojega življenja in ti v dlani položila, da boš mojemu otroku povedal resnico, če bom pred tem pozvana v bezčasnost onostranstva... Koliko noči sva preživela pod hladnim nebom, kjer sva na eno stran občudovala luči goriške ravni, na drugo pa soj luči, nekoč mogočnega pristana propadle monarhije... Greli smo se ob ognju, v neki razpadajoči vojaški lopi, ki je odslužila svojemu namenu že pred slabim desetletjem ... Fantje so nama poročali, če jim je uspelo kaj zanivivega ujeti v objektiv šolskega teleskopa... Ja in potem je prišel oni popolni sončev mrk in vedela sva, da morava najino zgodbo končati...
Potem so prišla leta agonije in za njo spet nova imena: nomen nescio, doktor, ostržek, yogi, pejotl, otokzakladov...
Ja, danes je poseben dan... Danes naj bi diplomirala moja kolegica, s katero sva začeli študijsko pot, se dve leti vsak dan vozili v Ljubljano in nazaj... Ni me obvestila o tem... Preveč različni sva si, da bi lahko najine vezi obstale... Pa vendar sva nekako povezani... Tudi danes... Molila sem zanjo, da bi ji uspelo tako, kot si želi, da bi ji današnji dan pomenil le začetek strme poti, po kateri si zasluži stopati... Privoščim ji, iz dna srca, če tudi sem neštetokrat točila solze za vse trenutke prezira, ki mi jih je v svoji unikatnosti namenila...
Vso srečo moja sharpeika...
Morda bom podobne sreče nekoč deležna tudi sama...