Betelgeza

Ko sem se po dolgem času spomnila, da sem v globalni vasi lastnica še neke "nepremičnine", sem jo na priljubljenem brskalniku skušala poiskati. Pa naletim na zanimive podrobnosti o moji virtualni soimenjakinji.

Res, že dolgo je tega, kar sem na zadnje dlje kot 5 minut opazovala nočno nebo. Prihodnji teden sem sicer dobila vabilo našega lokalnega društva, naj se udeležim opazovanja Messierjevih objektov, a so me zadnja leta za moje razmere ultra hiperaktivnega udejstvovanja za svoj in hčerkin ljubi kruhek le preveč izžela, da bi si namesto udobnega kavča ali postelje privoščila opazovanj nočnega neba. Pa saj bo, le stisniti bo treba zobe do konca junija oziroma avgusta (in seveda pri tem paziti na paradontalne težave, saj te lahko sanacija in implantat enega takega starega korenjaka stane od 1000 -3500 evrov), ko se mi izteče delovno razmerje za določen čas.

Hmmm, ja ...:-)

No, pa se vrnimo k soimenjakinji. Lani so vedeževalci širom sveta naznanjali propad te orjakinje iz ozvezdja Oriona. Če tudi bi prišlo do eksplozije rdeče orjakinje, ki je od nas oddaljena 25 svetlobnih let, se bomo o tem dogodku lahko prepričali šele okrog leta 2037, ko bom slavila svoj 75-jubilej, če mi bodo zvezde naklonjene, zdravje dobro služilo in ne bom obupala v kakem težkem trenutku življenja.

Tako so se razpisali nekateri:

http://www.kata.si/mistika/eksplozija-superzvezde-betelgeze, http://24ur.com/ekskluziv/zanimivosti/dve-sonci-v-letu-2012.html ali http://vesolje.net/forum/viewtopic.php?f=7&t=1934, ...

zgodilo se je:-)

včeraj je prijokala na svet...:-)

.....


Čestitam, tata !

Končno ste se našli...:-)
Čestitke tudi mamici in mali...
Upam, da ni bilo prenaporno za deklico in mamo...
Verjamem, da boš to novo vlogo optimalno odigral, pa čeprav gre za vlogo, ki te bo spremljala do izteka življenja...
Uživaj v tem, tudi če bo kdaj naporno

.....

Kdo bi si mislil... Koliko korelacij naju spremlja na naših življenskih poteh... Ko sva se kak dan nazaj srečala na sprehodu - ti s svojima dekletoma še v enem kosu, jaz pa z mojo, ki bo drugo leto odfrčala v svet odraslih... Vidva sta se pogovarjala o dihanju in simptomih v odločilnih trenutkih, medve pa o mojih krvavitvah, ki so se šele tistega popoldneva začele umirjati, po delovanju linestrenola, čeprav mi je ginekologinja predlagala hospitalni poseg... Pa bi se spet srečevali na istih hodnikih...:-)

Kakorkoli: srečna sem zate in za tvoji dve dekleti...

Čestitam še enkrat, moj dragi prijatelj!

С Материнским днём!

Po dolgem času sva se spet našla v virtualnem svetu... Ne za dolgo... Pa vendar dovolj, da se mi ustnice še vedno razpenjajo v nasmeh... Srečna sem... Ker si mi zaupal tisto tolikanj pričakovano vest... Še pred kratkim se mi je zdelo, da morda nikdar ne bo prišla... Pa je... Kdo ve, morda po zaslugi Darija, ko je včeraj beseda tekla o Človeku in se mi je posvetilo, čemu tako vznemirjanje, ko sem te v rojstnodnevnem voščilu naslvaljala s Ti... Sinoči po predavanjih sva jo z mojim priletnim Twingom mahnila kar po onih samotnih gozdnih poteh... Spet so oživeli spomini na tistih nekaj drobnih trenutkov... Lepo jih je bilo tako opazovati z umirjene distance... Zato je tudi sledil oni mail... Ne vem, kaj me je vleklo, da sem se nocoj spet logirala in prebrala tvoje sporočilo... In ko sem tako iskala besede, da ti odgovorim, je zasvetila zelena pika ob tvojem imenu...
"Vedel sem, da se boš nocoj oglasila..."
Naključja? Morda si slutil, da sem danes sama doma... Tamala je na ekskurziji v Toskani... Za tri dni... Pa nisem hotela o tem... Čeprav morda tudi...:-)
Sedaj so pred tabo resnejši in odgovornejši časi... Uživaj jih v vsej polnosti... Prihodnjo pomlad pa bom morda skozi okeno ob kakih sončnih popoldnevih čakala, da mimo pristopica družinica s trikolesnim vozičkom...
Morda bom odslej praznovala celo materinski dan ;-)

Церковь Николы в Хамовинках

Moskva... Končno doma... Moscow Home Hostel... Zanimiva izkušnja po desetletjih zapečkarstva... Morda še ena v nizu samopotrjevanj... Verjetno... Koliko novega je prinesel en sam samcat pozno poletni teden ali čas indijanskega poletja, kakor bi temu rekel Oleg, ko moskovska dekleta hrepenijo samo po tem, kako bi zgrabila toploto teh septemberskih dni...
Ja, končno sem po desetletju prijadrala do enega izmed svojih ciljev in si privoščila sprehod po poteh, kamor sem si želela že od ranega otroštva... Kar mi je bilo že v zibko položeno: Lenin - brezrazredna družba, socializem, ki naj bi dosegel svoje razodetje v fazi komunizma... Koliko zlorab je bilo storjenih v imenu tega, da ljudje, ki čislamo srčiko te ideje postajamo vse bolj podobni onim iz nekih drugih časov, ko so jim na prsa šivali Davidovo zvezdo...
Tudi Moskva ni več tisto, kar je bila in zaradi česar me je vleklo tja... No, morda pa le ni bil to le klic voščene podobe revolucionarja nekje ob robu kremeljskih zidov... Ja, spočetka je bila to goreča želja srečati Ženjo, a kaj, ko se je po ne vem kakem naključju prav v teh dneh odpravil na letni oddih na obale Črnega morja... No, in tako se je v skrite misli moskovskih sanj vtihotapil Oleg... Uff, kako zavzeto je skrbel, da je bila rezervacija opravljena v času, kljub medmrežnim logističnim težavam... Koliko klicev v hostel je postoril zame, da so mi potem na njegove prodorne modre oči izdali viso support kar brez akontacije... A ko sem končno dospela v ta skromni moskovski domek, zveze nikakor ni bilo mogoče vzpostaviti... Ni mi bilo jasno kaj se dogaja... Morda se je prenaglil, pa je zato mobilca izključil... Nič, naslednjega dne sem poskusila znova... Tudi nič... Poslala sem sms - na ekranu je pisalo dostavljeno... Torej?
Ja, na srečo sem na Šeremetjevu spoznala Anjo... Le kaj bi brez nje... Gotovo bi bila moja denarnica za nekaj tisoč rubljev lažja... Tako pa... Bila mi je vodička po skoraj vseh poteh, peljala me je celo na delovno mesto na Lomonosovu, me predstavila kolegom, skupaj sva kosili, se sprehajali med osrednjimi kulturnimi monumenti, kupovala mi je vozovnice, še celo za spominke je založila, ker oni čemerni mužik ni hotel sprejti petstotaka... Kaj pa Oleg? Še vedno se ni oglasil... Tiha želja je postajala vse bolj medla, nedoločljiva že... Nič... Prišla je sreda... Moj rojstni dan... Na recepciji sem povprašala, če me je morda kdo klical, a me je receptorka najprej začudeno gledala, kaj ji razlagam v angleščini in me nato vprašala, če se želim čekirati... Ja -mislim... Ko sem ji v polomljeni ruščini razložila, da že 4. dan ne dobim zveze z gospodom Olegom, pa mi je precej na receptorski telefon odtipkala željeno cifro... Končno... "Hello?" "Hello..." V glasu je bilo čutiti napetost... "Oprosti, nisem te uspela priklicati...." "Its OK..." "Se lahko dobiva... Kaj vem... Čez pol ure... Pred metrojem Park Kultury... Velja ob 11-ih... " Pa mi je le uspelo... Hitro sem povlekla iz torbe steklenico verduca, ki sem jo zanj vlačila na to dolgo pot... Stlačila sem jo v neko pisano vrečko in odšla... "Hello Mr. Oleg..." " Zdrastvujte!" Premor... Gleda me in besede nočejo po običajnih vljudnostnih poteh... "Ja, marsikaj sem že doživel... Pa bom preživel tudi to... Štiri dni te že čakam, na vse možne maile sem pošiljal sporočila, da bi se mi javila... Mislil sem, da boš pri nas v gosteh... In koliko časa še imava?" " 30 min... No, morda 40... Ob 13. sem zmenjena z Anjo na metroju, da me pospremi na Beloruski vokzal... Žal mi je... Res..." "Its ok... In kam greva?" "Ne vem, rada bi si ogledala še cerkev sv. Nikolaja, potem pa na kavo..." "Ok...Sicer imam avto na zelo neprimernem mestu, hotel sem te peljati k nam v Stari Arbat... But... Let s go..." In sva šla... Beseda je le stekla in pripravljen se je bil povzpeti na zid, da bo na sliki z Nikolajevim hramom... Ko sva pripela pred hram, mi je vzel aparat in ponudil mimoidočemu gospodu, naj naju slika... Še čutim mehkobo njegovega objema... Potem pa še prižiganje svečk v notranjosti in obreda je bilo konec... "Zdaj pa na kavo..." Bufet je bil prenatrpan... "No privacy..." "Kaj če kupiva kar kako pivo v kiosku pa greva v najbližji park", sem predlagala. Strinjal se je in prečkala sva 12-pasovnco Zubovskega bulevarja... "Kam greva sedaj?" "Pridi, pokazal ti bom, kje sem svojčas delal... Ampak potem mi je bilo dovolj onih zdolgočasenih, zlaganih obrazov... Vabili so me na eno izmed ameriških univerz... Ja, nekateri me imajo za norega... Takarat smo bili špica moskovskih jezikovnih akademij... Ampak nisem želel dočakati penzije med študenti... Raje sem na svojem... Ja, vem", se je nasmehnil, "čas se nama izteka... Veš, ko boš spet prišla sem, me verjetno ne bo več tu... Želim si v Kalifornijo... Dovolj imam tega folka... Rojen sem ob Črnem morju, tik Kavkaza... Saj veš, da smo tam ljudje bolj temperamentni, uporniški... Morda nekako podobni vam, ki živite ob Mediteranu... Ja, res sem si želel srečanja s tabo... Tudi zato, ker bi bila moja prva Slovenka... " Samo nasmehnila sem se... Misli so za hip zdrsnile v domišljiski svet onega že skoraj povsem pozabljenega... Ni kaj, greha vredn fant... Škoda le, ker se mi mudi na Aeroekspress...
Ja, usoda se res še kar naprej poigrava z mano...
Ko sem sinoči prispela domov, sem brž odpisala na vsa njegova sporočila... A odgovorov ni....

JINR

Uff, kako me je odneslo te dni... Kar tako - nepričakovano... V sivo realnost vsakdana se je pritihotapil nekdo... Evgenij... Kdo bi si mislil, da me bo po tolkih letih tavanja po spolzkem ledu spletnih portalov spet kdo tako zasukal... Pa saj ne vem, kaj je bilo in zakaj se je šlo... Morda so k temu botrovale sanje neke deklice, ki je želela postati Maria Skladovska in se s svojim ljubljenim predajati znanosti in hkrati živeti družinsko življenje s kopico otrok... Ali pa zgolj preblisk, ob pogledu na nekoga, ki me je spomnil na mojo prvo neizpeto ljubezen iz najstniških let...Ali obje skupaj in še kaj... Fetiš, projekcije, spomini... Pa še koristen sogovornik v teh dneh, ko mi je še kako potrebna strokovna informacija iz ust nekoga, ki to je brez dvoma...

Sprva se mi ni predstavil, kdo je...Le to, od kod je in kaj je po profesiji... No, pa saj je že to sprožilo val želja po spoznavanju tega naključnega obiskovalca enega izmed spletnih portalov... Ja, ti so bili moji najboljši ljubimci... Pa ne le to... Bili so moje sanje... Podobna razmišljanja, pogledi na svet, mehkoba v dotikih, neskončna radost do vsega... Ko sem mu v šali rekla, naj pride na dopust v Slovenijo, je samo rekel, da bo morda pa res prišel... Konec julija ali pa v avgustu... In že sem se vidla v plesu dolgega vročega poletja... Kako skupaj kolesariva med travniki, se spustiva do morja, odrineva za dan ali dva v gore...

Seveda si nisem mogla kaj, da ne bi ob prostih trenutkih skočila na Googlearth in brskala za podatki o Dubni.... In intuicija me je zapeljala na JINR...Ko sem prebirala njihovo spletno stran, me je prešinilo, zakaj je zapustil Moskvo in se zaposlil prav v tem kraju, ki je v času sovjetske oblasti zaživel na račun tega inštituta... Ko sva se včeraj našla na Skype-u, mi je priznal, da je tam zaposlen... In ko sem brskala po njegovi bibiliografiji, so se kmalu moji milni mehurčki sanj spreminjali v kaplje lepljivega luga... Nikdar mu ne bi mogla biti dorasla... Čeprav je tolerantno zatrjeval, da znanje jezika ni najpomembnejša stvar na svetu...Pomembnejša je empatija... Pa vendar... Stvari ne morejo ostati pri: Хорошего дня ali хорошего вечера ... Tudi igra besed je tista, ki ustvarja tenzije v nas in težko si predstavljam, da bi zmogla zvoziti že nekaj počitniških dni, brez tega... Ali pač... Danes se mu nisem oglasila...Tudi njegove pošte ni bilo... Morda naju prešinjajo podobne misli...

Vrniti se moram v realnost... Do srede tedna moram zaključiti s svojim projektom, sicer bo spet treba čakati novembra... Srečno, Evgenij! Lepo je bilo s teboj za hip zajadrati v svet sanj...

1.мая

Пролетарии
всех
cхтран
соединяйтесь!

E-zapis vitrualnemu prijatelju

Ja, zgleda, da se je pomlad preselila s podeželja v betonski gozd mest in prestolnic... Jaz pa voham in nič ne zavoham... V meni je mir... Kot bi se pripravljala na odhod... Pa se ne... Kar je, je le nasmeh, ki se zdrami na ustnicah, ko pogled zajadra med bujne drevesne krošnje... Ne zaznavam niti več ljudi z onimi potrebami, ki v tebi sproščajo kemičnih reakcij... Kot bi opazovala svet od daleč... Kot bi bila z eno nogo že v nekem onostranstvu... Varno se počutim le še v družbi prijateljic, če nimajo kakih pomladnih potreb, da bi šle v life, pile kavo sredi ulice in opazovale mimoidoče... Mi je pa lepo med otroci v šoli, ali tistih nekaj minut, ko si ob čiščenju čez mejo vzamem čas za klepet z ono 99-letno gospo, ki je včeraj praznovala... Ali ob stisku ročice njene 15-mesečne pravnukinje... Ja, takrat mi je toplo pri srcu in rada bi s kom te prijetne trenutke podelila... A, da bi kdo šaril po meni... Ne vem... Ali me je tega strah ali pa mi je to samo odveč... Kakorkoli že... Ni mi do tega.... Pa tudi, kake posebne želje po tovrstnih željah ni... Morda kdaj prav za hip... Vendar, ko pomislim na realnost srečanja, me tudi to mine... Pa zato nisem več niti žalostna in se s tem ne obremenjujem več... Morda se temu reče mrtva duša... Vendar živela bi še vedno rada... Rada bi vsaj še malo popotovala po svetu, na zato, da bi tam srečevala ljudi, morda bolj zato, da bi občudovala lepoto narave...
Jutri je moj zadnji delovni dan - predvidoma... Danes smo z dekleti v podaljšanem bivanju šle na sprehod in nabirale spominčic ob vznožju bližnje vzpetinice... Kako čudovita je ta dolina, ko se prelivajo cvetoče divje češnje s svetlozelenimi odtenki mladih krošenj in temnozeleno jelovino...

Bodi lepo...