Thursday, September 20, 2007


El Cóndor Andino

Ne boš me ponesel
s seboj
topot…

Tvoja široko razprta krila
so že zdavnaj
razplahutala
misel
name…

Odleti, moj kondor,
tja daleč nad
inkovsko
Staro Goro,

oddahni si na
Urosih
in na dno
trstičnega čolna
spusti še ono zadnjo misel,
ki te bo spominjala
name…

Tuesday, September 18, 2007


Vstala Primorska ali sto let samote...

V nedeljo sem praznovala… Svoj 46. rojstni dan... Lahko bi svečke pihala z mojo Primorsko ali očetom Pastircev… Pa nič od tega… Na obzorju le samota… Spet sva skupaj, Marquez…


»vse najboljše za rojstni dan, da bi imela uspešno leto, da bi se ti uresničle vsaj večina želja, pač kar si želiš brez nepotrebnih neprijetnosti in da spoznaš kakega fajn moškega s katerim bi lahko preživljala lepe trenutke,
poljub«


In potem spet nič… Pa čeprav sem bila še v petek prepričana, da mi je končno uspelo splezati iz te praznine…


»Nekoč si je dotik želel jeseni

sluh mi zapove:
bodi gluha
a jaz zatipam v jutro

pogled me prosi:
daj zapri oči
a jaz zaslišim veter

in ti dotiki,
ki se v svili izgube..
a jaz okušam vročo kri

zakaj mi vonj kriči,
če glas mi zadiši..
a jaz začutim toplo dlan

in ko okusim slast,
občutek me ne mine..
da vse odšlo bo v davnine.«

(http://61mah.tuditi.delo.si/2007/09/)


»mmmm..

škrlatje je zaplesalo
oblačiva se v naju

uvertura mehko naletava zimo«

(
http://www.inter-es.si/poezija/)

Jaz sem pa sanjala Geronima…

Wednesday, September 05, 2007


Jaslice

Kamorkoli pogledam –
sam
pepel...
Zogljenela
slika,
kosi pohištva,
počrnela
miza,
stol brez nog,
postelja
brez
tebe...
Vse prekriva pepel...
Rada bi se dotaknila
tvojega telesa,
začutila toplino
tvojih rok -
pa nič...
Sam pepel
in zogljeneli kosi
najinega življenja...
Solze počasi kapljajo
na sivi pepel...
Niti toplote uničujočega požara
ni več čutiti -
le pogorišče
in
ostri
vonj pepela,
ki se neusmiljeno
zažira v nosnici
ob vsaki solzi
bolečine,
ko ta spolzi prek praznega lica
in kane
na uničena tla
najinega
doma...

KAM NAJ POLOŽIM SVOJE DETE?
IZ ČESA
NAJ JI ZAMESIM LJUBEZNI,
O GOSPOD?!

Pošlji mi,
prosim,
svetlo zvezdo,
ki mi bo kazala pot!
No, saj ni treba
zvezde,
utrinek bo čisto dovolj,
da bo moje otopelo srce
zaslutilo
upanje,
pa čeprav tam daleč,
daleč
med tvojimi
zvezdami...

(13.12.2002)

Sunday, September 02, 2007


Če letel bi

Pesem, izpred nekaj let, ki me je spremljala v trenutkih nemoči in ponovnega iskanja same sebe in na katero me je nocoj spomnila pesem moje drage, čeprav le virtualne, znanke...

ČE LETEL BI ali (Človek sem...)

Če letel bi kot ptica po nebu,
videti bi znal drobne stvari,
če tekel bi kot srna na bregu,
bi premgoval neskončne poti.

Če bil bi gora,
bi dolino varoval,
če bil bi žitni klas,
bi vetru šepetati znal.

Če bil bi morje,
bi mirno, mirno valoval;
če bil bi sonce,
bi sijal.

A le človek sem in to bom ostal,
trenutek v večnosti.
Da le človek sem in sploh mi ni žal,
rastem v svoji majhnosti.

V sebi odkrivam brezmejne širine,
skrivnostne globine,
ki jim nikoli ne pridem do dna...
Samo srce jih lahko zazna.

Če bil bi svetla zvezda na nebu,
vodil bi ljudi, jim svetil v temi.
In če bi bil podoben galebu,
nad oblaki bi pozabil skrbi.

Če bil bi voda,
bi prepire pogasil,
če bil bi ogenj,
bi led v srcih vseh ljudi stopil.

Če bil bi mir,
bi se povsod
po svetu naselil
in vsem bi upanje delil.

(iz zbirke: Med nami je On!, Mladinska pesmarica. Založba: Brat Frančišek, Ljubljana, 2001)