Thursday, March 05, 2009


Huda jama – zločin proti človeštvu ali povampirjena komunistična oblast

Z mešanimi občutki spremljam zadnja leta razgaljanje grobišč, ki so po mnenju strokovnjakov, datirane v čas prvih mesecev, po tolikanj pričakovani zmagi nad fašizmom in nacizmom, o čemer so mi pripovedovali moji najbližji sorodniki in kar smo se učili iz zgodovinskih učbenikov v 60-ih in 70.-ih letih... Koliko zgodb o izdajstvih, pošiljanju v koncentracijska taborišča, od koder so se vrnili kot invalidi, tako telesni, kot duševni... Tam je moja teta splavila prvorojenca in izgubila zaročenca... Kasneje ni nikdar več mogla imeti otrok... Pa o tem, kako so noninemu bratu iztaknili oči in ga brutalno usmrtili, ko se je, zaradi konfinacije, vračal z obiska na svojem domu, nazaj v partizanske vrste... Kako so nič manj okrutno pobili mojega ranjenega strica, ki se je v begu iz domačega skrivališča, kjer ga je spet izdal nekdo z druge strani, hotel preko Železnih vrat prebiti k partizanom... Nemška vojska ni dovolila pokopa... Še več... Edino popotnico, ki mu je mati dala za na pot, konček posušene klobase, so mu, v svarilo morebitnim očividcem, zatlačili v usta... Pokopal ga je pogumni župnik iz Škrbine, na tamkajšnjem pokopališču... Že v mladosti sem bila deležna tudi drugih zgodb... Tudi iz ust najbližjih: kako so komaj 16-letnega strica, sprejeli k VOS-ovcem in ga po vojni za 4 leta poslali na Goli otok, ker je, neke nedelje, v prvih povojnih letih, v gostilni prijateljem rekel: »Če bi vi vedeli, kaka prasica je Jovanka...«... Ko se je vrnil, se je še istega večera zglasil pri mojem očetu in povedal, da nocoj gre čez, kar je pomenilo, da bo prestopil mejo, kjer so patrulirale mrtve straže... Šele čez čas se je oglasil, da je v francoski legijski vojski in nato v 70.-ih poslal, na smrt bolni noni, sliko iz Sydneya, v družbi dekleta, v visoki nosečnosti, ki naj bi pričakovala dvojčke...Po tem se je za njim izgubila vsakršna sled... Še bi lahko naštevala... Tudi o strahovih moje none, AFŽ-jevke, ki mi je večkrat potožila, če bi vedeli, kako smo vsi nadzorovani... Ali o njeni sestri, ki jo je krivila, ćeš, da je ona odgovorna, da so njenega moža po vojni odpeljali v neznano ...
Koliko zgodb, koliko okrutnosti prinese s seboj vojni čas... In ko sedaj na prvih straneh vseh občil prebiramo in gledamo grozote Hude jame, spremljamo ogorčene ezole na Krasu, poslušamo »spravne« nagovore naših politikov, pa centra za narodno spravo, ki s svojo pompoznostjo, znova in znova odpirajo boleče rane, na obeh straneh žrtev vojne ali njihovih potomcev... Čeprav obsojam vsakršni zločin proti človeku, pa vendar...
Gnev v meni povzročajo predvsem izjave, kot so: povampirjena komunistična oblast, komunisti, titoisti... Pa aroganca Dežmana, Brezigarjeve, medijskih voditeljic, poročevalcem... Ob tem se pač ne morem znebiti občutka, da ne gre zgolj za pieteto, ampak bolj za nabiranje političnih točk ob bližajočih se volitvah v evropski parlament ali morebitnih predčasnih volitvah...
Sem pač rimokatoličanka, ki prisega na komunizem, kot višji, socializmu sledeči brezrazredni družbi, sloneči na visokem razvoju proizvajalnih sil in popolnem podružbljanju proizvodnih sredstev ter proizvodov družbenega razvoja... Obsojam pa vsakršno nasilje, neglede, kakšen je vzgib zanj... Ideja samoupravne socialistične ureditve mi je bila in mi je še vedno, blizu. Trudila sem se, po svojih najboljših močeh, da sem bila pri delu čimbolj uspešna ter s svojim zgledom skušala prepričati one, ki so delovali po liniji najmanjšega odpora...
Še danes se počutim opeharjeno, ko smo bili, z izglasovanjem Slovenije, hkrati pahnjeni tudi v neokapitalistično družbeno ureditev... Kdaj bodo o tem spregovorili zgodovinarji?