Thursday, April 30, 2009


1.мая

Пролетарии
всех
cхтран
соединяйтесь!

Tuesday, April 21, 2009


E-zapis vitrualnemu prijatelju

Ja, zgleda, da se je pomlad preselila s podeželja v betonski gozd mest in prestolnic... Jaz pa voham in nič ne zavoham... V meni je mir... Kot bi se pripravljala na odhod... Pa se ne... Kar je, je le nasmeh, ki se zdrami na ustnicah, ko pogled zajadra med bujne drevesne krošnje... Ne zaznavam niti več ljudi z onimi potrebami, ki v tebi sproščajo kemičnih reakcij... Kot bi opazovala svet od daleč... Kot bi bila z eno nogo že v nekem onostranstvu... Varno se počutim le še v družbi prijateljic, če nimajo kakih pomladnih potreb, da bi šle v life, pile kavo sredi ulice in opazovale mimoidoče... Mi je pa lepo med otroci v šoli, ali tistih nekaj minut, ko si ob čiščenju čez mejo vzamem čas za klepet z ono 99-letno gospo, ki je včeraj praznovala... Ali ob stisku ročice njene 15-mesečne pravnukinje... Ja, takrat mi je toplo pri srcu in rada bi s kom te prijetne trenutke podelila... A, da bi kdo šaril po meni... Ne vem... Ali me je tega strah ali pa mi je to samo odveč... Kakorkoli že... Ni mi do tega.... Pa tudi, kake posebne želje po tovrstnih željah ni... Morda kdaj prav za hip... Vendar, ko pomislim na realnost srečanja, me tudi to mine... Pa zato nisem več niti žalostna in se s tem ne obremenjujem več... Morda se temu reče mrtva duša... Vendar živela bi še vedno rada... Rada bi vsaj še malo popotovala po svetu, na zato, da bi tam srečevala ljudi, morda bolj zato, da bi občudovala lepoto narave...
Jutri je moj zadnji delovni dan - predvidoma... Danes smo z dekleti v podaljšanem bivanju šle na sprehod in nabirale spominčic ob vznožju bližnje vzpetinice... Kako čudovita je ta dolina, ko se prelivajo cvetoče divje češnje s svetlozelenimi odtenki mladih krošenj in temnozeleno jelovino...
Bodi lepo...

Thursday, April 09, 2009


Via Crucis

Kako obetavno se je začel letošnji Veliki teden... V ponedeljek zjutraj je na naš vrt zašel fazan... Ja čisto ta pravi... Jutro je bilo toplo in vonj po hitro rastoči travi se je bohotil čez betonsko dvorišče... Sprehajal se je pod mlado češnjo, mimo kakija in si zaustavil ob kutini, ki mu je s svojimi svetlo zelenimi, mladimi lističi, nudila pravšnjega zavetja... Kar nisem mogla verjeti, da ni slišal mojih stopinj, ko sem se mu hotela približati, da bi ga ujela v digitalni svet svojih občutenj...No, ko sva si bila le kake tri metre narazen, me je opazil in odplahutal z urnimi zamahi čez sosedovo hišo... Koliko veselja sem naredila očetu, ki me je prišel klicati ob tem nenavadnem obisku in mu natisnila galerijo teh posnetkov... Še gospa, ki sem jo tistega dne obiskala na delovnem obisku v Ljubljani, se je slik zelo razveselila... Seveda – spomini na rajnega moža... Lovca svoj čas...In njegove pripovedi...
Ko sem zvečer prišla domov, sem opazila, da so se pri ta stari hiši, po dolgem času, spet oglasili njeni novi lastniki... Kdo ve, morda so prišli pogledat, če je trava že dovolj visoka za prvo košnjo...
Torkovo jutro... Ura bo kmalu sedem in hčerko bi morala zbuditi, da ne bo pozna za v šolo... Odprem škure in napnem nosnici, da bi s svetlobo posrkala kar največ vonjav rosnega jutra... Tako dolgo nas je letos pustila čakati ta pomlad... Pred staro hišo se pogovarjajo štirje možje... Nekdo prinese sveženj desk in jih odvrže v travo ob mreži... Nato se zasliši ropot... Ne vem točno...Kot bi bili udarci kladiva...Ne, žebelj zaječi...Nekdo ga je izvlekel iz lesa, kamor ga je kdove kdaj zabila neka druga človeška roka... Naenkrat mi pogled zastane na strehi... Trije mladeniči že odstranjujejo opaže na konceh salonitk...
Začelo se je...
Ne... Pa prav na Veliki teden... Stisnilo me je v prsih... Stala sem in nisem vedela, kaj bi... Spomnila sem se na očeta... Uff... Bo mar zdržal... Ta teden se bliža še ščip...Prej sproščene, komaj prebujene mišice telesa so začele trzati... Zaprla sem okno in odšla v kuhinjo, da sem si postregla s prvo kavo...
Čez čas sem slišala, da je zabrnel avto v garaži...Oddahnila sem si...Tudi oče je uspel prestati prvo preizkušnjo... Začelo se je rušenje njegovega in mojega doma... Rušenje spominov na rosna otroška leta, igre v mizarski delavnici, preskakovanj prvih stopnic na pokritem dvorišču, vedno zanimivih pogledov z lesenega ganka, pa igrivih skrivalnic na kašči in najlepše vedute, kar je je bilo daleč naokrog, na polici nadstreška, ob vhodu na kaščo... Tam se je začenjala moja pot... Pot sanjača, opazovalca vseh mogočih nebesnih pojavov, v vseh letnih časih in vseh urah dneva... Tam so nastajali moji prvi verzi, tam se je rojevala želja poleteti nekam daleč, daleč v svet , a ne le tja, kasneje tudi v vesolje.... Blizu vhoda na podstrešje sem si uredila mojo prvo muzejsko zbirko starih premetov, iz prve in druge svetovne vojne, ki jih je prinesel moj nono še iz Galicije... Pa potem čelade nemških vojakov iz druge svetovne vojne...Prav tu na tem podstrešju so si Nemci, po kapitulaciji Italije, uredili začasen štab, da bi bili varni pred morebitnimi napadi zaveznikov... Vojaki pa so bili nastanjeni v šoli čez cesto... Le znanje nemškega jezika in dejstvo, da je nonotova sestra delala kot kuharica na goriškem Municipiu, ga je obvarovala gotove ustrelitve, saj jo je v tistih dneh, ko je vstala Primorska, od doma v partizane mahnil najstarejši izmed sinov, komaj šestnajstletni Tonček... In na prvi dan letošnje pomladi, je prav ta stric izgubil sina... Antka... Najstarejši med moškimi potomci naše rodbine... Stric težko še hodi... Komaj, da se je uspel posloviti od sina na grobu... Prejle sem bila na pokopališču... Prižgala sem svečko in položila rdeč tulipan z oljčno vejico, na njegov grob... Potem pa me je nekaj gnalo čez Kromberk in Vardo, po Ščednah, naravnost pred šolo...
Nenavaden mir je zavladal v meni, ko sem se z avtom zaustavila, pred vhodnimi vrati, sedaj le še skeleta nekdanje hiše... Zahajajoči sončni žarki so osvetlili zeleno obarvane stene, v prvem nadstropju, kjer sem si sobo delila z ono omenjeno nonotovo sestro, ki je iz Trsta prihajala le še nekajkrat letno...Že pred potresom se je tam zrušil del stropa in začuda, je preostanek obstal še po vseh naslednjih potresnih sunkih, ki so sledili v naslednjih dekadah... Stene sem polepila s posterji iz STOP-a in za onimi polknami sem skozi špranjo ure in ure opazovala mojo prvo ljubezen, kako je igral košarko na šolskem igrišču...Ja, s to teto mi bo usojeno deliti tudi poslednji dom... Pokopali so jo namreč v grob, ki naj bi bil nekoč naš... Pogled je sledil onemu oknu prav nad vhodnimi vrati...Naša kuhinjca, smo ji rekli... Še so bili vidni zeleno rumeni odtenki zadnjega pleskanja...Presunilo me je...Sedaj vem, zakaj sem izbrala prav to barvo, ko sem kupovala avto... Tik pred oknom je imel svoje mesto zabojnik za drva... No, to ni bil navaden zabojnik...Bil je, kot ostali kosi pohištva, izdelan v domači delavnici...Oče je bil pa novodobni mizar, za razliko od nonota in takrat se je pohištvo že delalo iz panelnih plošč, iverk pa nismo uporabljali, ker so te, kljub vsemu, za mizarja veljale za škart robo... Čez pa ultrapas ... Naše omare so bile tako bele, pult v rožnatih odtenkih, miza pa rdeča... In prav takšna barva je krasila tudi pokrov našega zabojnika... Kot mušnica mi je deloval: bel bet in rdeča kapica... Tam sem v otroštvu shranjevala svoje zbirke papirčkov od bonbonov, nato pa še prtičkov...Dokler me nekega dne tata ni poklical in pokazal, da so moji prtički vsi snedeni, pod plastjo natrgane zbirke pa so ležale rožnate, brezdlake miške...
Desno od tod je bila nonina soba... Tam smo k popoldanskemu počitku legli skoraj vsi potomci našega rodu... Namesto volnenih blazin so bile blazine iz ličja....Kako je vse šelestelo, ko sem se premikala in štela udarce ure na oddaljenem zvoniku, ali samo poslušala zavijanje burje v zimskem času... Tam je dočakal svoj konec nono...Umrl je za rakom, ko mi ni bilo še pet let... Na parah je ležal v njihovi kuhinji, v pritličju... Temu prostoru smo rekli hiša... Nona me je dvignila , da sem lahko še zadnjič pogledala nonota... V roki sem imela veliko plastično lutko – pobarvano v modro barvo v predelu majice s kratkimi rokavi in z belo, kjer naj bi bile kratke hlačke... Ker ni imel krilca, sem sklepala, da je fantek... Zato sem ga klicala Pupo. Lahko sem ga posedla in mu premikala roki v ramenskem sklopu... Tudi oči je odpiral in zapiral, pač odvisno od tega, ali sem ga hotela uspavati in ga nosila v vodoravnem položaju, ali pa me je zvedavo gledal, ko sem mu kaj pripovedovala ali ga hranila... Ko me je nona tako prijela, da sem videla v krsto, sem rekla: »Na, nono Pupota...« Nono pa nič... »Zakaj neče Pupopata, nono?« sem vprašala nono... Tedaj pa se je po mrtvaško okrašeni hiši razleglo glasno jokanje... Spraševala sem nono, zakaj jokajo, pa sem bila še dolgo po tem, namesto odgovora, deležna le joka ali smrkanja v velike robčke.... Hiša... V njej je bila nekoč velika lončena peč - šparget, kjer sem rada kuhala svoje prve jedi za moje igračke...Zadaj sta stala nonotov stol in zabojnik za drva, veliko daljši od našega in tam smo počivali v mrzlih dneh in nono me je vzel v naročje in mi risal račke, z eno potezo, na kose lesa se razume....In potem sem se vedno jezila na nono, ker mi jih je zakurila....
Sredi hiše je stala miza... Ja ta je še tu, kot tudi prenovljena nonina kuhinjska oprema, ki ji jo je moj oče naredil po potresu... Lepo je se dotikati lesa, ki je doživel toliko intimnih zgodb, kot jih pač več kot pol stoletja stara miza lahko... Tu je svoje ure jeseni preživljala tudi moja nona, dokler je ni doletela kap...Sedela je na kavču ob oknu in opazovala mimoidoče...
Tudi vhodna vrata so bila prenovljena... Za njimi pa hodnik z zloščenimi tlemi iz granitnih kock najrazličnejših velikosti...To je bilo moje kotalkališče...Piruet sicer nisem prav dobro obvladala, lastovke pa ja... Za improvizirane drsalne revije mi je služila mamina spalnica, ki smo ji rekli soba... Bila je v pritličju...Oče je tam položil laminat.... Tam je bil tudi prostor za našo prvo televizijo, ki smo jo kupili skupaj s sedežno garnituro, kako leto po nonotovi smrti... Spomnim se, kako me je sredi neke julijske noči oče klical, naj se vendar zbudim, ker je po televiziji nekaj, kar še ni videlo človeštvo...Seveda- neposredni prenos prvega koraka človeka na Luni... ja, takrat nismo gledali televizije kar tako...Tudi poročil ni bilo v navadi gledati jih...Za to je bil radio...Gledalo se je le boksarske prenose, pa Mestece Peyton... Kasneje pa sem si vzela pravico in sama prižgala in gledala kake koncerte Rolling Stonesov in seveda drsalnih revij... Ko je bilo to na sporedu, sem si na noge nataknila drsalke iz filsa, ki smo jih uporabljali, da ne bi poškodovali tal in poplesavala po sobi kot drsalke na ledu....
Ja in ruševine tega sem imela še danes priložnost videti... Skočila sem po fotoaparat in poskušala ujeti še vse to v objektiv...Takrat pa se je izkazalo, da nisem sama...Skozi porušena okna sem videla, da se nekdo približuje...Pozdravila sem...
»Dober dan...Oprostite, ker slikam, ampak ne morem si kaj...Rada bi ujela še zadnje trenutke spominov, saj ne zamerite...«
»Ne seveda, kdo pa ste, verjetno poznate to hišo...«
»Ja, seveda jo poznam, to je dom mojega otroštva... Nikolajeva sem...«
»Me veseli, Robert!«
»Vi ste torej lastnik ...Me veseli, da sem vas spoznala, res...«
Tedaj je skozi okno pokukala še ženska v visoki nosečnosti....
»In to je verjetno vaša žena«, sem hitela s tresočim glasom...
»No, ne žena, punca še...«
In potem je pogovor stekel o hiši, kako se ni dalo sanirati in je bilo potrebno rušenje....
»Tudi nam je žal...«, je rekel.
»Vem, a kaj čmo, tako je življenje...« sem dodala in odhitela proti avtu...
Spomnila sem se na prijateljico in njenega odgovora, ko sem ji včeraj pisala o rušenju...Odpisala mi je, naj kljub groznim občutkom poskušam gledati na hišo ne kot na objekt, ampak naj pomislim na lepe trenutke, ki sem jih preživela v njej in seveda na ljudi, ki so jo naredili, da je iz hiše zrasla v dom...
»Življenje teče dalje in upaj, da bo nova hiša prinesla lahko tudi kakšno lepo presenečenje, morda prijetne in zanimive sosede. Držim pesti za tvojega tatu, da bo zadevo dobro prenesel...«
Ja, tudi sama upam tako... Jutri nas čaka še križanje... Verjetno skelet našega doma jutri ne bo dočakal sončnega zahoda... Zagotovo pa bo po tihi soboti prišla Velika noč...
Naj Gospod izstopi iz groba...
Naj nas napolni z novimi pričakovanji, da bomo lahko dahnili:
Aleluja....