Sunday, May 17, 2009


JINR

Uff, kako me je odneslo te dni... Kar tako - nepričakovano... V sivo realnost vsakdana se je pritihotapil nekdo... Evgenij... Kdo bi si mislil, da me bo po tolkih letih tavanja po spolzkem ledu spletnih portalov spet kdo tako zasukal... Pa saj ne vem, kaj je bilo in zakaj se je šlo... Morda so k temu botrovale sanje neke deklice, ki je želela postati Maria Skladovska in se s svojim ljubljenim predajati znanosti in hkrati živeti družinsko življenje s kopico otrok... Ali pa zgolj preblisk, ob pogledu na nekoga, ki me je spomnil na mojo prvo neizpeto ljubezen iz najstniških let...Ali obje skupaj in še kaj... Fetiš, projekcije, spomini... Pa še koristen sogovornik v teh dneh, ko mi je še kako potrebna strokovna informacija iz ust nekoga, ki to je brez dvoma...
Sprva se mi ni predstavil, kdo je...Le to, od kod je in kaj je po profesiji... No, pa saj je že to sprožilo val želja po spoznavanju tega naključnega obiskovalca enega izmed spletnih portalov... Ja, ti so bili moji najboljši ljubimci... Pa ne le to... Bili so moje sanje... Podobna razmišljanja, pogledi na svet, mehkoba v dotikih, neskončna radost do vsega... Ko sem mu v šali rekla, naj pride na dopust v Slovenijo, je samo rekel, da bo morda pa res prišel... Konec julija ali pa v avgustu... In že sem se vidla v plesu dolgega vročega poletja... Kako skupaj kolesariva med travniki, se spustiva do morja, odrineva za dan ali dva v gore...
Seveda si nisem mogla kaj, da ne bi ob prostih trenutkih skočila na Googlearth in brskala za podatki o Dubni.... In intuicija me je zapeljala na JINR...Ko sem prebirala njihovo spletno stran, me je prešinilo, zakaj je zapustil Moskvo in se zaposlil prav v tem kraju, ki je v času sovjetske oblasti zaživel na račun tega inštituta... Ko sva se včeraj našla na Skype-u, mi je priznal, da je tam zaposlen... In ko sem brskala po njegovi bibiliografiji, so se kmalu moji milni mehurčki sanj spreminjali v kaplje lepljivega luga... Nikdar mu ne bi mogla biti dorasla... Čeprav je tolerantno zatrjeval, da znanje jezika ni najpomembnejša stvar na svetu...Pomembnejša je empatija... Pa vendar... Stvari ne morejo ostati pri: Хорошего дня ali хорошего вечера ... Tudi igra besed je tista, ki ustvarja tenzije v nas in težko si predstavljam, da bi zmogla zvoziti že nekaj počitniških dni, brez tega... Ali pač... Danes se mu nisem oglasila...Tudi njegove pošte ni bilo... Morda naju prešinjajo podobne misli...
Vrniti se moram v realnost... Do srede tedna moram zaključiti s svojim projektom, sicer bo spet treba čakati novembra... Srečno, Evgenij! Lepo je bilo s teboj za hip zajadrati v svet sanj...