Betelgeza

2010-10-24T07:50:00.000+02:00

zgodilo se je:-)

2010-10-24T07:27:00.004+02:00

včeraj je prijokala na svet...:-)

.....

Čestitam, tata !

Končno ste se našli...:-)
Čestitke tudi mamici in mali...
Upam, da ni bilo prenaporno za deklico in mamo...
Verjamem, da boš to novo vlogo optimalno odigral, pa čeprav gre za vlogo, ki te bo spremljala do izteka življenja...
Uživaj v tem, tudi če bo kdaj naporno

.....

Kdo bi si mislil... Koliko korelacij naju spremlja na naših življenskih poteh... Ko sva se kak dan nazaj srečala na sprehodu - ti s svojima dekletoma še v enem kosu, jaz pa z mojo, ki bo drugo leto odfrčala v svet odraslih... Vidva sta se pogovarjala o dihanju in simptomih v odločilnih trenutkih, medve pa o mojih krvavitvah, ki so se šele tistega popoldneva začele umirjati, po delovanju linestrenola, čeprav mi je ginekologinja predlagala hospitalni poseg... Pa bi se spet srečevali na istih hodnikih...:-)

Kakorkoli: srečna sem zate in za tvoji dve dekleti...

Čestitam še enkrat, moj dragi prijatelj!

2010-03-25T22:42:00.000+01:00

С Материнским днём!

2010-03-25T22:00:00.003+01:00

Po dolgem času sva se spet našla v virtualnem svetu... Ne za dolgo... Pa vendar dovolj, da se mi ustnice še vedno razpenjajo v nasmeh... Srečna sem... Ker si mi zaupal tisto tolikanj pričakovano vest... Še pred kratkim se mi je zdelo, da morda nikdar ne bo prišla... Pa je... Kdo ve, morda po zaslugi Darija, ko je včeraj beseda tekla o Človeku in se mi je posvetilo, čemu tako vznemirjanje, ko sem te v rojstnodnevnem voščilu naslvaljala s Ti... Sinoči po predavanjih sva jo z mojim priletnim Twingom mahnila kar po onih samotnih gozdnih poteh... Spet so oživeli spomini na tistih nekaj drobnih trenutkov... Lepo jih je bilo tako opazovati z umirjene distance... Zato je tudi sledil oni mail... Ne vem, kaj me je vleklo, da sem se nocoj spet logirala in prebrala tvoje sporočilo... In ko sem tako iskala besede, da ti odgovorim, je zasvetila zelena pika ob tvojem imenu...
"Vedel sem, da se boš nocoj oglasila..."
Naključja? Morda si slutil, da sem danes sama doma... Tamala je na ekskurziji v Toskani... Za tri dni... Pa nisem hotela o tem... Čeprav morda tudi...:-)
Sedaj so pred tabo resnejši in odgovornejši časi... Uživaj jih v vsej polnosti... Prihodnjo pomlad pa bom morda skozi okeno ob kakih sončnih popoldnevih čakala, da mimo pristopica družinica s trikolesnim vozičkom...
Morda bom odslej praznovala celo materinski dan ;-)

2009-09-17T18:26:00.001+02:00

Церковь Николы в Хамовинках

2009-09-17T16:42:00.006+02:00

Moskva... Končno doma... Moscow Home Hostel... Zanimiva izkušnja po desetletjih zapečkarstva... Morda še ena v nizu samopotrjevanj... Verjetno... Koliko novega je prinesel en sam samcat pozno poletni teden ali čas indijanskega poletja, kakor bi temu rekel Oleg, ko moskovska dekleta hrepenijo samo po tem, kako bi zgrabila toploto teh septemberskih dni...
Ja, končno sem po desetletju prijadrala do enega izmed svojih ciljev in si privoščila sprehod po poteh, kamor sem si želela že od ranega otroštva... Kar mi je bilo že v zibko položeno: Lenin - brezrazredna družba, socializem, ki naj bi dosegel svoje razodetje v fazi komunizma... Koliko zlorab je bilo storjenih v imenu tega, da ljudje, ki čislamo srčiko te ideje postajamo vse bolj podobni onim iz nekih drugih časov, ko so jim na prsa šivali Davidovo zvezdo...
Tudi Moskva ni več tisto, kar je bila in zaradi česar me je vleklo tja... No, morda pa le ni bil to le klic voščene podobe revolucionarja nekje ob robu kremeljskih zidov... Ja, spočetka je bila to goreča želja srečati Ženjo, a kaj, ko se je po ne vem kakem naključju prav v teh dneh odpravil na letni oddih na obale Črnega morja... No, in tako se je v skrite misli moskovskih sanj vtihotapil Oleg... Uff, kako zavzeto je skrbel, da je bila rezervacija opravljena v času, kljub medmrežnim logističnim težavam... Koliko klicev v hostel je postoril zame, da so mi potem na njegove prodorne modre oči izdali viso support kar brez akontacije... A ko sem končno dospela v ta skromni moskovski domek, zveze nikakor ni bilo mogoče vzpostaviti... Ni mi bilo jasno kaj se dogaja... Morda se je prenaglil, pa je zato mobilca izključil... Nič, naslednjega dne sem poskusila znova... Tudi nič... Poslala sem sms - na ekranu je pisalo dostavljeno... Torej?
Ja, na srečo sem na Šeremetjevu spoznala Anjo... Le kaj bi brez nje... Gotovo bi bila moja denarnica za nekaj tisoč rubljev lažja... Tako pa... Bila mi je vodička po skoraj vseh poteh, peljala me je celo na delovno mesto na Lomonosovu, me predstavila kolegom, skupaj sva kosili, se sprehajali med osrednjimi kulturnimi monumenti, kupovala mi je vozovnice, še celo za spominke je založila, ker oni čemerni mužik ni hotel sprejti petstotaka... Kaj pa Oleg? Še vedno se ni oglasil... Tiha želja je postajala vse bolj medla, nedoločljiva že... Nič... Prišla je sreda... Moj rojstni dan... Na recepciji sem povprašala, če me je morda kdo klical, a me je receptorka najprej začudeno gledala, kaj ji razlagam v angleščini in me nato vprašala, če se želim čekirati... Ja -mislim... Ko sem ji v polomljeni ruščini razložila, da že 4. dan ne dobim zveze z gospodom Olegom, pa mi je precej na receptorski telefon odtipkala željeno cifro... Končno... "Hello?" "Hello..." V glasu je bilo čutiti napetost... "Oprosti, nisem te uspela priklicati...." "Its OK..." "Se lahko dobiva... Kaj vem... Čez pol ure... Pred metrojem Park Kultury... Velja ob 11-ih... " Pa mi je le uspelo... Hitro sem povlekla iz torbe steklenico verduca, ki sem jo zanj vlačila na to dolgo pot... Stlačila sem jo v neko pisano vrečko in odšla... "Hello Mr. Oleg..." " Zdrastvujte!" Premor... Gleda me in besede nočejo po običajnih vljudnostnih poteh... "Ja, marsikaj sem že doživel... Pa bom preživel tudi to... Štiri dni te že čakam, na vse možne maile sem pošiljal sporočila, da bi se mi javila... Mislil sem, da boš pri nas v gosteh... In koliko časa še imava?" " 30 min... No, morda 40... Ob 13. sem zmenjena z Anjo na metroju, da me pospremi na Beloruski vokzal... Žal mi je... Res..." "Its ok... In kam greva?" "Ne vem, rada bi si ogledala še cerkev sv. Nikolaja, potem pa na kavo..." "Ok...Sicer imam avto na zelo neprimernem mestu, hotel sem te peljati k nam v Stari Arbat... But... Let s go..." In sva šla... Beseda je le stekla in pripravljen se je bil povzpeti na zid, da bo na sliki z Nikolajevim hramom... Ko sva pripela pred hram, mi je vzel aparat in ponudil mimoidočemu gospodu, naj naju slika... Še čutim mehkobo njegovega objema... Potem pa še prižiganje svečk v notranjosti in obreda je bilo konec... "Zdaj pa na kavo..." Bufet je bil prenatrpan... "No privacy..." "Kaj če kupiva kar kako pivo v kiosku pa greva v najbližji park", sem predlagala. Strinjal se je in prečkala sva 12-pasovnco Zubovskega bulevarja... "Kam greva sedaj?" "Pridi, pokazal ti bom, kje sem svojčas delal... Ampak potem mi je bilo dovolj onih zdolgočasenih, zlaganih obrazov... Vabili so me na eno izmed ameriških univerz... Ja, nekateri me imajo za norega... Takarat smo bili špica moskovskih jezikovnih akademij... Ampak nisem želel dočakati penzije med študenti... Raje sem na svojem... Ja, vem", se je nasmehnil, "čas se nama izteka... Veš, ko boš spet prišla sem, me verjetno ne bo več tu... Želim si v Kalifornijo... Dovolj imam tega folka... Rojen sem ob Črnem morju, tik Kavkaza... Saj veš, da smo tam ljudje bolj temperamentni, uporniški... Morda nekako podobni vam, ki živite ob Mediteranu... Ja, res sem si želel srečanja s tabo... Tudi zato, ker bi bila moja prva Slovenka... " Samo nasmehnila sem se... Misli so za hip zdrsnile v domišljiski svet onega že skoraj povsem pozabljenega... Ni kaj, greha vredn fant... Škoda le, ker se mi mudi na Aeroekspress...
Ja, usoda se res še kar naprej poigrava z mano...
Ko sem sinoči prispela domov, sem brž odpisala na vsa njegova sporočila... A odgovorov ni....

2009-05-17T21:25:00.000+02:00

JINR

2009-05-17T20:35:00.003+02:00

Uff, kako me je odneslo te dni... Kar tako - nepričakovano... V sivo realnost vsakdana se je pritihotapil nekdo... Evgenij... Kdo bi si mislil, da me bo po tolkih letih tavanja po spolzkem ledu spletnih portalov spet kdo tako zasukal... Pa saj ne vem, kaj je bilo in zakaj se je šlo... Morda so k temu botrovale sanje neke deklice, ki je želela postati Maria Skladovska in se s svojim ljubljenim predajati znanosti in hkrati živeti družinsko življenje s kopico otrok... Ali pa zgolj preblisk, ob pogledu na nekoga, ki me je spomnil na mojo prvo neizpeto ljubezen iz najstniških let...Ali obje skupaj in še kaj... Fetiš, projekcije, spomini... Pa še koristen sogovornik v teh dneh, ko mi je še kako potrebna strokovna informacija iz ust nekoga, ki to je brez dvoma...

Sprva se mi ni predstavil, kdo je...Le to, od kod je in kaj je po profesiji... No, pa saj je že to sprožilo val želja po spoznavanju tega naključnega obiskovalca enega izmed spletnih portalov... Ja, ti so bili moji najboljši ljubimci... Pa ne le to... Bili so moje sanje... Podobna razmišljanja, pogledi na svet, mehkoba v dotikih, neskončna radost do vsega... Ko sem mu v šali rekla, naj pride na dopust v Slovenijo, je samo rekel, da bo morda pa res prišel... Konec julija ali pa v avgustu... In že sem se vidla v plesu dolgega vročega poletja... Kako skupaj kolesariva med travniki, se spustiva do morja, odrineva za dan ali dva v gore...

Seveda si nisem mogla kaj, da ne bi ob prostih trenutkih skočila na Googlearth in brskala za podatki o Dubni.... In intuicija me je zapeljala na JINR...Ko sem prebirala njihovo spletno stran, me je prešinilo, zakaj je zapustil Moskvo in se zaposlil prav v tem kraju, ki je v času sovjetske oblasti zaživel na račun tega inštituta... Ko sva se včeraj našla na Skype-u, mi je priznal, da je tam zaposlen... In ko sem brskala po njegovi bibiliografiji, so se kmalu moji milni mehurčki sanj spreminjali v kaplje lepljivega luga... Nikdar mu ne bi mogla biti dorasla... Čeprav je tolerantno zatrjeval, da znanje jezika ni najpomembnejša stvar na svetu...Pomembnejša je empatija... Pa vendar... Stvari ne morejo ostati pri: Хорошего дня ali хорошего вечера ... Tudi igra besed je tista, ki ustvarja tenzije v nas in težko si predstavljam, da bi zmogla zvoziti že nekaj počitniških dni, brez tega... Ali pač... Danes se mu nisem oglasila...Tudi njegove pošte ni bilo... Morda naju prešinjajo podobne misli...

Vrniti se moram v realnost... Do srede tedna moram zaključiti s svojim projektom, sicer bo spet treba čakati novembra... Srečno, Evgenij! Lepo je bilo s teboj za hip zajadrati v svet sanj...

2009-04-30T21:27:00.000+02:00

1.мая

2009-04-30T21:14:00.000+02:00

Пролетарии
всех
cхтран
соединяйтесь!

2009-04-21T14:37:00.001+02:00

E-zapis vitrualnemu prijatelju

2009-04-21T14:31:00.002+02:00

Ja, zgleda, da se je pomlad preselila s podeželja v betonski gozd mest in prestolnic... Jaz pa voham in nič ne zavoham... V meni je mir... Kot bi se pripravljala na odhod... Pa se ne... Kar je, je le nasmeh, ki se zdrami na ustnicah, ko pogled zajadra med bujne drevesne krošnje... Ne zaznavam niti več ljudi z onimi potrebami, ki v tebi sproščajo kemičnih reakcij... Kot bi opazovala svet od daleč... Kot bi bila z eno nogo že v nekem onostranstvu... Varno se počutim le še v družbi prijateljic, če nimajo kakih pomladnih potreb, da bi šle v life, pile kavo sredi ulice in opazovale mimoidoče... Mi je pa lepo med otroci v šoli, ali tistih nekaj minut, ko si ob čiščenju čez mejo vzamem čas za klepet z ono 99-letno gospo, ki je včeraj praznovala... Ali ob stisku ročice njene 15-mesečne pravnukinje... Ja, takrat mi je toplo pri srcu in rada bi s kom te prijetne trenutke podelila... A, da bi kdo šaril po meni... Ne vem... Ali me je tega strah ali pa mi je to samo odveč... Kakorkoli že... Ni mi do tega.... Pa tudi, kake posebne želje po tovrstnih željah ni... Morda kdaj prav za hip... Vendar, ko pomislim na realnost srečanja, me tudi to mine... Pa zato nisem več niti žalostna in se s tem ne obremenjujem več... Morda se temu reče mrtva duša... Vendar živela bi še vedno rada... Rada bi vsaj še malo popotovala po svetu, na zato, da bi tam srečevala ljudi, morda bolj zato, da bi občudovala lepoto narave...
Jutri je moj zadnji delovni dan - predvidoma... Danes smo z dekleti v podaljšanem bivanju šle na sprehod in nabirale spominčic ob vznožju bližnje vzpetinice... Kako čudovita je ta dolina, ko se prelivajo cvetoče divje češnje s svetlozelenimi odtenki mladih krošenj in temnozeleno jelovino...

Bodi lepo...

2009-04-09T23:30:00.000+02:00

Via Crucis

2009-04-09T23:14:00.004+02:00

Kako obetavno se je začel letošnji Veliki teden... V ponedeljek zjutraj je na naš vrt zašel fazan... Ja čisto ta pravi... Jutro je bilo toplo in vonj po hitro rastoči travi se je bohotil čez betonsko dvorišče... Sprehajal se je pod mlado češnjo, mimo kakija in si zaustavil ob kutini, ki mu je s svojimi svetlo zelenimi, mladimi lističi, nudila pravšnjega zavetja... Kar nisem mogla verjeti, da ni slišal mojih stopinj, ko sem se mu hotela približati, da bi ga ujela v digitalni svet svojih občutenj...No, ko sva si bila le kake tri metre narazen, me je opazil in odplahutal z urnimi zamahi čez sosedovo hišo... Koliko veselja sem naredila očetu, ki me je prišel klicati ob tem nenavadnem obisku in mu natisnila galerijo teh posnetkov... Še gospa, ki sem jo tistega dne obiskala na delovnem obisku v Ljubljani, se je slik zelo razveselila... Seveda – spomini na rajnega moža... Lovca svoj čas...In njegove pripovedi...
Ko sem zvečer prišla domov, sem opazila, da so se pri ta stari hiši, po dolgem času, spet oglasili njeni novi lastniki... Kdo ve, morda so prišli pogledat, če je trava že dovolj visoka za prvo košnjo...
Torkovo jutro... Ura bo kmalu sedem in hčerko bi morala zbuditi, da ne bo pozna za v šolo... Odprem škure in napnem nosnici, da bi s svetlobo posrkala kar največ vonjav rosnega jutra... Tako dolgo nas je letos pustila čakati ta pomlad... Pred staro hišo se pogovarjajo štirje možje... Nekdo prinese sveženj desk in jih odvrže v travo ob mreži... Nato se zasliši ropot... Ne vem točno...Kot bi bili udarci kladiva...Ne, žebelj zaječi...Nekdo ga je izvlekel iz lesa, kamor ga je kdove kdaj zabila neka druga človeška roka... Naenkrat mi pogled zastane na strehi... Trije mladeniči že odstranjujejo opaže na konceh salonitk...
Začelo se je...
Ne... Pa prav na Veliki teden... Stisnilo me je v prsih... Stala sem in nisem vedela, kaj bi... Spomnila sem se na očeta... Uff... Bo mar zdržal... Ta teden se bliža še ščip...Prej sproščene, komaj prebujene mišice telesa so začele trzati... Zaprla sem okno in odšla v kuhinjo, da sem si postregla s prvo kavo...
Čez čas sem slišala, da je zabrnel avto v garaži...Oddahnila sem si...Tudi oče je uspel prestati prvo preizkušnjo... Začelo se je rušenje njegovega in mojega doma... Rušenje spominov na rosna otroška leta, igre v mizarski delavnici, preskakovanj prvih stopnic na pokritem dvorišču, vedno zanimivih pogledov z lesenega ganka, pa igrivih skrivalnic na kašči in najlepše vedute, kar je je bilo daleč naokrog, na polici nadstreška, ob vhodu na kaščo... Tam se je začenjala moja pot... Pot sanjača, opazovalca vseh mogočih nebesnih pojavov, v vseh letnih časih in vseh urah dneva... Tam so nastajali moji prvi verzi, tam se je rojevala želja poleteti nekam daleč, daleč v svet , a ne le tja, kasneje tudi v vesolje.... Blizu vhoda na podstrešje sem si uredila mojo prvo muzejsko zbirko starih premetov, iz prve in druge svetovne vojne, ki jih je prinesel moj nono še iz Galicije... Pa potem čelade nemških vojakov iz druge svetovne vojne...Prav tu na tem podstrešju so si Nemci, po kapitulaciji Italije, uredili začasen štab, da bi bili varni pred morebitnimi napadi zaveznikov... Vojaki pa so bili nastanjeni v šoli čez cesto... Le znanje nemškega jezika in dejstvo, da je nonotova sestra delala kot kuharica na goriškem Municipiu, ga je obvarovala gotove ustrelitve, saj jo je v tistih dneh, ko je vstala Primorska, od doma v partizane mahnil najstarejši izmed sinov, komaj šestnajstletni Tonček... In na prvi dan letošnje pomladi, je prav ta stric izgubil sina... Antka... Najstarejši med moškimi potomci naše rodbine... Stric težko še hodi... Komaj, da se je uspel posloviti od sina na grobu... Prejle sem bila na pokopališču... Prižgala sem svečko in položila rdeč tulipan z oljčno vejico, na njegov grob... Potem pa me je nekaj gnalo čez Kromberk in Vardo, po Ščednah, naravnost pred šolo...
Nenavaden mir je zavladal v meni, ko sem se z avtom zaustavila, pred vhodnimi vrati, sedaj le še skeleta nekdanje hiše... Zahajajoči sončni žarki so osvetlili zeleno obarvane stene, v prvem nadstropju, kjer sem si sobo delila z ono omenjeno nonotovo sestro, ki je iz Trsta prihajala le še nekajkrat letno...Že pred potresom se je tam zrušil del stropa in začuda, je preostanek obstal še po vseh naslednjih potresnih sunkih, ki so sledili v naslednjih dekadah... Stene sem polepila s posterji iz STOP-a in za onimi polknami sem skozi špranjo ure in ure opazovala mojo prvo ljubezen, kako je igral košarko na šolskem igrišču...Ja, s to teto mi bo usojeno deliti tudi poslednji dom... Pokopali so jo namreč v grob, ki naj bi bil nekoč naš... Pogled je sledil onemu oknu prav nad vhodnimi vrati...Naša kuhinjca, smo ji rekli... Še so bili vidni zeleno rumeni odtenki zadnjega pleskanja...Presunilo me je...Sedaj vem, zakaj sem izbrala prav to barvo, ko sem kupovala avto... Tik pred oknom je imel svoje mesto zabojnik za drva... No, to ni bil navaden zabojnik...Bil je, kot ostali kosi pohištva, izdelan v domači delavnici...Oče je bil pa novodobni mizar, za razliko od nonota in takrat se je pohištvo že delalo iz panelnih plošč, iverk pa nismo uporabljali, ker so te, kljub vsemu, za mizarja veljale za škart robo... Čez pa ultrapas ... Naše omare so bile tako bele, pult v rožnatih odtenkih, miza pa rdeča... In prav takšna barva je krasila tudi pokrov našega zabojnika... Kot mušnica mi je deloval: bel bet in rdeča kapica... Tam sem v otroštvu shranjevala svoje zbirke papirčkov od bonbonov, nato pa še prtičkov...Dokler me nekega dne tata ni poklical in pokazal, da so moji prtički vsi snedeni, pod plastjo natrgane zbirke pa so ležale rožnate, brezdlake miške...
Desno od tod je bila nonina soba... Tam smo k popoldanskemu počitku legli skoraj vsi potomci našega rodu... Namesto volnenih blazin so bile blazine iz ličja....Kako je vse šelestelo, ko sem se premikala in štela udarce ure na oddaljenem zvoniku, ali samo poslušala zavijanje burje v zimskem času... Tam je dočakal svoj konec nono...Umrl je za rakom, ko mi ni bilo še pet let... Na parah je ležal v njihovi kuhinji, v pritličju... Temu prostoru smo rekli hiša... Nona me je dvignila , da sem lahko še zadnjič pogledala nonota... V roki sem imela veliko plastično lutko – pobarvano v modro barvo v predelu majice s kratkimi rokavi in z belo, kjer naj bi bile kratke hlačke... Ker ni imel krilca, sem sklepala, da je fantek... Zato sem ga klicala Pupo. Lahko sem ga posedla in mu premikala roki v ramenskem sklopu... Tudi oči je odpiral in zapiral, pač odvisno od tega, ali sem ga hotela uspavati in ga nosila v vodoravnem položaju, ali pa me je zvedavo gledal, ko sem mu kaj pripovedovala ali ga hranila... Ko me je nona tako prijela, da sem videla v krsto, sem rekla: »Na, nono Pupota...« Nono pa nič... »Zakaj neče Pupopata, nono?« sem vprašala nono... Tedaj pa se je po mrtvaško okrašeni hiši razleglo glasno jokanje... Spraševala sem nono, zakaj jokajo, pa sem bila še dolgo po tem, namesto odgovora, deležna le joka ali smrkanja v velike robčke.... Hiša... V njej je bila nekoč velika lončena peč - šparget, kjer sem rada kuhala svoje prve jedi za moje igračke...Zadaj sta stala nonotov stol in zabojnik za drva, veliko daljši od našega in tam smo počivali v mrzlih dneh in nono me je vzel v naročje in mi risal račke, z eno potezo, na kose lesa se razume....In potem sem se vedno jezila na nono, ker mi jih je zakurila....
Sredi hiše je stala miza... Ja ta je še tu, kot tudi prenovljena nonina kuhinjska oprema, ki ji jo je moj oče naredil po potresu... Lepo je se dotikati lesa, ki je doživel toliko intimnih zgodb, kot jih pač več kot pol stoletja stara miza lahko... Tu je svoje ure jeseni preživljala tudi moja nona, dokler je ni doletela kap...Sedela je na kavču ob oknu in opazovala mimoidoče...
Tudi vhodna vrata so bila prenovljena... Za njimi pa hodnik z zloščenimi tlemi iz granitnih kock najrazličnejših velikosti...To je bilo moje kotalkališče...Piruet sicer nisem prav dobro obvladala, lastovke pa ja... Za improvizirane drsalne revije mi je služila mamina spalnica, ki smo ji rekli soba... Bila je v pritličju...Oče je tam položil laminat.... Tam je bil tudi prostor za našo prvo televizijo, ki smo jo kupili skupaj s sedežno garnituro, kako leto po nonotovi smrti... Spomnim se, kako me je sredi neke julijske noči oče klical, naj se vendar zbudim, ker je po televiziji nekaj, kar še ni videlo človeštvo...Seveda- neposredni prenos prvega koraka človeka na Luni... ja, takrat nismo gledali televizije kar tako...Tudi poročil ni bilo v navadi gledati jih...Za to je bil radio...Gledalo se je le boksarske prenose, pa Mestece Peyton... Kasneje pa sem si vzela pravico in sama prižgala in gledala kake koncerte Rolling Stonesov in seveda drsalnih revij... Ko je bilo to na sporedu, sem si na noge nataknila drsalke iz filsa, ki smo jih uporabljali, da ne bi poškodovali tal in poplesavala po sobi kot drsalke na ledu....
Ja in ruševine tega sem imela še danes priložnost videti... Skočila sem po fotoaparat in poskušala ujeti še vse to v objektiv...Takrat pa se je izkazalo, da nisem sama...Skozi porušena okna sem videla, da se nekdo približuje...Pozdravila sem...
»Dober dan...Oprostite, ker slikam, ampak ne morem si kaj...Rada bi ujela še zadnje trenutke spominov, saj ne zamerite...«
»Ne seveda, kdo pa ste, verjetno poznate to hišo...«
»Ja, seveda jo poznam, to je dom mojega otroštva... Nikolajeva sem...«
»Me veseli, Robert!«
»Vi ste torej lastnik ...Me veseli, da sem vas spoznala, res...«
Tedaj je skozi okno pokukala še ženska v visoki nosečnosti....
»In to je verjetno vaša žena«, sem hitela s tresočim glasom...
»No, ne žena, punca še...«
In potem je pogovor stekel o hiši, kako se ni dalo sanirati in je bilo potrebno rušenje....
»Tudi nam je žal...«, je rekel.
»Vem, a kaj čmo, tako je življenje...« sem dodala in odhitela proti avtu...
Spomnila sem se na prijateljico in njenega odgovora, ko sem ji včeraj pisala o rušenju...Odpisala mi je, naj kljub groznim občutkom poskušam gledati na hišo ne kot na objekt, ampak naj pomislim na lepe trenutke, ki sem jih preživela v njej in seveda na ljudi, ki so jo naredili, da je iz hiše zrasla v dom...
»Življenje teče dalje in upaj, da bo nova hiša prinesla lahko tudi kakšno lepo presenečenje, morda prijetne in zanimive sosede. Držim pesti za tvojega tatu, da bo zadevo dobro prenesel...«
Ja, tudi sama upam tako... Jutri nas čaka še križanje... Verjetno skelet našega doma jutri ne bo dočakal sončnega zahoda... Zagotovo pa bo po tihi soboti prišla Velika noč...
Naj Gospod izstopi iz groba...
Naj nas napolni z novimi pričakovanji, da bomo lahko dahnili:
Aleluja....

2009-03-05T09:26:00.001+01:00

Huda jama – zločin proti človeštvu ali povampirjena komunistična oblast

2009-03-05T08:56:00.003+01:00

Z mešanimi občutki spremljam zadnja leta razgaljanje grobišč, ki so po mnenju strokovnjakov, datirane v čas prvih mesecev, po tolikanj pričakovani zmagi nad fašizmom in nacizmom, o čemer so mi pripovedovali moji najbližji sorodniki in kar smo se učili iz zgodovinskih učbenikov v 60-ih in 70.-ih letih... Koliko zgodb o izdajstvih, pošiljanju v koncentracijska taborišča, od koder so se vrnili kot invalidi, tako telesni, kot duševni... Tam je moja teta splavila prvorojenca in izgubila zaročenca... Kasneje ni nikdar več mogla imeti otrok... Pa o tem, kako so noninemu bratu iztaknili oči in ga brutalno usmrtili, ko se je, zaradi konfinacije, vračal z obiska na svojem domu, nazaj v partizanske vrste... Kako so nič manj okrutno pobili mojega ranjenega strica, ki se je v begu iz domačega skrivališča, kjer ga je spet izdal nekdo z druge strani, hotel preko Železnih vrat prebiti k partizanom... Nemška vojska ni dovolila pokopa... Še več... Edino popotnico, ki mu je mati dala za na pot, konček posušene klobase, so mu, v svarilo morebitnim očividcem, zatlačili v usta... Pokopal ga je pogumni župnik iz Škrbine, na tamkajšnjem pokopališču... Že v mladosti sem bila deležna tudi drugih zgodb... Tudi iz ust najbližjih: kako so komaj 16-letnega strica, sprejeli k VOS-ovcem in ga po vojni za 4 leta poslali na Goli otok, ker je, neke nedelje, v prvih povojnih letih, v gostilni prijateljem rekel: »Če bi vi vedeli, kaka prasica je Jovanka...«... Ko se je vrnil, se je še istega večera zglasil pri mojem očetu in povedal, da nocoj gre čez, kar je pomenilo, da bo prestopil mejo, kjer so patrulirale mrtve straže... Šele čez čas se je oglasil, da je v francoski legijski vojski in nato v 70.-ih poslal, na smrt bolni noni, sliko iz Sydneya, v družbi dekleta, v visoki nosečnosti, ki naj bi pričakovala dvojčke...Po tem se je za njim izgubila vsakršna sled... Še bi lahko naštevala... Tudi o strahovih moje none, AFŽ-jevke, ki mi je večkrat potožila, če bi vedeli, kako smo vsi nadzorovani... Ali o njeni sestri, ki jo je krivila, ćeš, da je ona odgovorna, da so njenega moža po vojni odpeljali v neznano ...
Koliko zgodb, koliko okrutnosti prinese s seboj vojni čas... In ko sedaj na prvih straneh vseh občil prebiramo in gledamo grozote Hude jame, spremljamo ogorčene ezole na Krasu, poslušamo »spravne« nagovore naših politikov, pa centra za narodno spravo, ki s svojo pompoznostjo, znova in znova odpirajo boleče rane, na obeh straneh žrtev vojne ali njihovih potomcev... Čeprav obsojam vsakršni zločin proti človeku, pa vendar...
Gnev v meni povzročajo predvsem izjave, kot so: povampirjena komunistična oblast, komunisti, titoisti... Pa aroganca Dežmana, Brezigarjeve, medijskih voditeljic, poročevalcem... Ob tem se pač ne morem znebiti občutka, da ne gre zgolj za pieteto, ampak bolj za nabiranje političnih točk ob bližajočih se volitvah v evropski parlament ali morebitnih predčasnih volitvah...
Sem pač rimokatoličanka, ki prisega na komunizem, kot višji, socializmu sledeči brezrazredni družbi, sloneči na visokem razvoju proizvajalnih sil in popolnem podružbljanju proizvodnih sredstev ter proizvodov družbenega razvoja... Obsojam pa vsakršno nasilje, neglede, kakšen je vzgib zanj... Ideja samoupravne socialistične ureditve mi je bila in mi je še vedno, blizu. Trudila sem se, po svojih najboljših močeh, da sem bila pri delu čimbolj uspešna ter s svojim zgledom skušala prepričati one, ki so delovali po liniji najmanjšega odpora...
Še danes se počutim opeharjeno, ko smo bili, z izglasovanjem Slovenije, hkrati pahnjeni tudi v neokapitalistično družbeno ureditev... Kdaj bodo o tem spregovorili zgodovinarji?

2009-02-27T15:15:00.000+01:00

Tajaguj ali slovo od Yahoo-ja

2009-02-27T14:38:00.003+01:00

Danes sem prejela pošto, da bodo moj predal izbrisali iz svetovnega spelta... Moj prvi e-poštni nabiralnik... Prvi skriti predalček, kjer si bil skoraj gotov, da tvojih pepovedanih pisem ne bodo nikdar odkrili tvoji najbližji... Pred skoraj enajstimi leti si mi ga pomagal ustvariti... Prva platonska ljubezen, znotraj obstoječe zakonske vezi, ki je pokala po vseh šivih... Vlil si mi novega upanja, da nisem vredna vegetativnega življenja, s teboj sem zaplavala v južna morja želja, se odločila za študij, ti prvemu zaupala največjo skrivnost mojega življenja in ti v dlani položila, da boš mojemu otroku povedal resnico, če bom pred tem pozvana v bezčasnost onostranstva... Koliko noči sva preživela pod hladnim nebom, kjer sva na eno stran občudovala luči goriške ravni, na drugo pa soj luči, nekoč mogočnega pristana propadle monarhije... Greli smo se ob ognju, v neki razpadajoči vojaški lopi, ki je odslužila svojemu namenu že pred slabim desetletjem ... Fantje so nama poročali, če jim je uspelo kaj zanivivega ujeti v objektiv šolskega teleskopa... Ja in potem je prišel oni popolni sončev mrk in vedela sva, da morava najino zgodbo končati...
Potem so prišla leta agonije in za njo spet nova imena: nomen nescio, doktor, ostržek, yogi, pejotl, otokzakladov...
Ja, danes je poseben dan... Danes naj bi diplomirala moja kolegica, s katero sva začeli študijsko pot, se dve leti vsak dan vozili v Ljubljano in nazaj... Ni me obvestila o tem... Preveč različni sva si, da bi lahko najine vezi obstale... Pa vendar sva nekako povezani... Tudi danes... Molila sem zanjo, da bi ji uspelo tako, kot si želi, da bi ji današnji dan pomenil le začetek strme poti, po kateri si zasluži stopati... Privoščim ji, iz dna srca, če tudi sem neštetokrat točila solze za vse trenutke prezira, ki mi jih je v svoji unikatnosti namenila...
Vso srečo moja sharpeika...
Morda bom podobne sreče nekoč deležna tudi sama...

2009-02-01T15:24:00.000+01:00

Ekvinokciji

2009-02-01T14:23:00.005+01:00

Po dolgem času spet zunaj... Glas sicer še hripav, mešički pljuč še zapolnjeni s katajem, iz rane se še kar naprej izteka gnoj, predmenopavzni menzes me je spet obdaril s tsunamiji, ki butajo s svojimi rdečimi valovi mimo super plus o.b.-ja... A sonce prijetno greje... Počasi se odpraljam na pokopališče....Z dvema svečama v polivinilasti vrečki in zavojčkom gigantskih vžigalic... Za nonota, ki naj bi te dni praznoval 111. rojstni dan in za Alenko seveda... No, saj v bistvu ne grem le tja... Nekdo me je prejle klical, da bi me rad spoznal.... Hmm... A torej grem na zmenek...?:-)) Zmenek.... Na pokopališču...:-))) Spomnim se onega mojega prvega randija, nekaj pred polnoletnostjo... Pred več kot 30-imi leti... Tudi na pokopališču...:-) V Stari gori takrat... Eh, ti ljubitelji historije in srhljivk...:-)
Seveda gospod spet ni prišel na dogovorjeno mesto ob pravem času... Kot onega 9.1. - na 31-letnico razdora z Branetom... No, tega dne se sploh nisva srečala z omenjenim gospodom - "Se vidiva čez 4 mesece, 3 tedene in 2 dneva", sem mu pisala... Pa ni poštekal, da gre za naslov filma, kamor sem ga povabila tistega večera, ker prijateljica ni utegnila na predstavo...
Kot bi slutila, se je pojavil ravno izza vogala one hiše, kjer naj bi imel prijatelja... Ne vem, zakaj sem ga povezala ravno z njim, ko mi je pravil, da ima prijatelja na Goriščeku... To je enim izmed mojih simpatij iz šestošolskih klopi... Samo - Rošca smo ga klicale, v družbi "Triperesne deteljice" sošolk... Fantje iz osmega razreda, v katere smo bile nekaj časa zagledane - vsaka v svojega, se razume...:-)
"Ti si.... Se mi je zdelo, " je hitel razlagati... "Kam greva? " "Ne vem, proti mostu..." In sva jo mahnila... Pod mostom, čez progo in nato vzdolž Soče, po stopnicah do Jeza - kjer sva srečala prinašalca, ki je spominjal na Alenkino Luno... Ko sem psa nazaj grede spet videla in glede na to, da se mi je po stopnicah ponovno približal, je bila morda res Luna... Odkar ni Alenke, jo baje sprehajajo sosedje in znanci njenega življenskega sopotnika... Ja, če bom kdaj imela psa, bi si želela prinašalca ali morda labradorca... Sama sem se hotela ponuditi za sprehajalko Luni, a sta se oba z očetom odtujila od vseh najbližjih Alenkinih prijateljic... Ko sva tu pa tam v stiku s sinetom, se mame nikdar ne omenja... Morda je prav tako...Bolečina njenega odhoda je bila enormna... Treba jo je počasi preglodati... Pa četudi na tak način...
Stopala sva po progi in kramljala o zaposlitvenih možnostih... Tam na Solkanskih poljih pa me je zagrabila neka božajoča energija, ki me je kar srkala tja med polja..."Bi šla naprej, ali ne?" sem vprašala... "Z veseljem, nisem se še tu sprehajal..." In sva jo mahnila.... Joj, koliko prijetnih trenutkov je nudil ta sprehod... Pogovor je stekel kot med starimi znanci... Ugotavljala sva nekatera stičišča - nekatera zame prijetna, nekatera pa manj ali celo...
Ja... Pa sem se spet zalotila... Moja malomeščanska miselnost... Spet se je prikradla od ne vem kod... Vrednotenje ljudi po teh merilih... Bolj kot sem jo želela zatreti, bolj je prihajala na dan....
Sem res pripravljena prijateljevati z ex boemom... Kaj bi na to rekla okolica, prijateljice, da o svojih starših niti ne razmišljam...
Ne vem... Čudni občutki so me obhajali... Kdo sploh sem?! Zakaj ne dam človeku priložnosti? Ga tudi sama ocenjujem po njegovih preteklih spodrsljajih? Mar so moji kaj boljši? Nisem tudi sama plavala in še plavam po govnu, ki je sicer nekolikanj drugačnega izvora, a ostaja prav to, pa naj sučem, kolikor mi je volja...
Najhuje je bilo, ko sva se na koncu Klanca poslovila in me je vprašal, če me lahko objame za slovo... "Seveda..." in spet so v meni vzvalovili taisti občutki... Neprijetnost, sram, gnus do te dvojnosti, ki jo nosim v sebi.... Uff... "To morava ponoviti, se strinjaš?" je še rekel..."Ja, seveda, lepo je bilo..."

Ne vem...

Razdvojenost je v meni...

Daleč od tega, kar bi lahko poimenovli:

RAVNOVESJA - EKVINOKCIJI....

2008-12-25T09:34:00.000+01:00

Božično jutro...

2008-12-25T09:26:00.001+01:00

...naj bo s soncem obsijano
in naj vam na obraze
zariše nasmešek
miru...

Vse dobro,
dragi
moji...

2008-10-27T17:51:00.000+01:00

Preženi mi dolgčas...

2008-10-27T17:26:00.003+01:00

... odrecite se tistemu kar imate
in vzemite tisto kar vam odrekajo...

Dolgčas mi je, veš ,
naredi nekaj,
kratkočasi me ...
razmisli malo,
če me imaš zares rada boš vedela
kaj imam rad
Adrenalin nasilja
kri takoj hitreje kroži,
bencin, plamen, vonj zažgane kože,
tuja bolečina mi ni zanimiva
samo najina ...
Prelomljenih deset zapovedi da postaneva
svobodna.
Igrajva se boga,
v najinem utesnjenem perimetru,
kateri smrtni greh ti je najljubši?
Si razmislila?
Niti ni pomembno ,
niti najmanj,
tako ali tako sem zamudil
najljubšo oddajo na televiziji ...

Tone (25.9.2008)

(URL:http://www.pesem.si/article.php?blog_id=7829&izbor=1)

2008-10-23T10:08:00.000+02:00

Ujetnica kotaleče se steklene krogle

2008-10-23T09:54:00.004+02:00

Pritisk narašča...

Pogled bolšči
v bližajoči se
trenutek...

Kdaj bo napočil?

Vprašanje časa
ali trka
nekega delca
z drugim...

Ž e l i m
s i
g a !

Ž i v l j e n j a
v
t e m
v a k u u m u
n e
z m o re m
v e č!

K i s m e t

nekega
ponesrečenega
zlitja
materije.
ki
mi
še
metamorfoze
ne
privošči...

2008-10-09T15:34:00.000+02:00

Vampirji te ne bodo nikdar ranili...

2008-10-09T15:14:00.001+02:00

Ja, preveč neuka sem, da bi zmogla dojemati ta svet... Čeprav sem si večkrat zaželela narediti ta preskok, a se letvica vsakič zruši... Tudi tokrat se je...In v paniki besa in nemoči, sovraštva do same sebe in poskusu pripisovanja krivde drugim, sem spet rušila mostove in bežala... Bežala stran od tebe, stran od sebe, stran od komaj porajajočih bežnih virtualnih znanstev, ki bi mi bili lahko v uteho, prijetno družbo na kakem planinskem pohodu ali samo za kavico sredi dopoldanskih opravkov...
Res ne vem, kaj me muči, zakaj se te hkrati želim in bežim stran od tebe...Rada bi ti bila blizu, a vsako zbližanje prinese s seboj spet novih spoznanj, kako narazen sva si, kako ti na nekaterih področjih ne sežem niti do gležnjev...Same frustracije, nabite s hrepenenjem po nečim, kar ni uresničljivo, ki se ob vsakem resnejšem dogovoru izjalovi – na eni ali drugi strani...
Sprašujem se, zakaj sploh še negovati tak odnos? Zakaj te tako cenim na nekaterih področjih?
Ne bi bilo smiselneje vlagati čas in energije kam drugam, če drugega ne, v izgradnjo lastne osebnosti...
Ne vem...Ko me pokličeš ali mi pišeš, se ti enostavno moram odzvati...Tista želja slišati te, komunicirati s teboj, pa čeprav pogovor teče o povsem nepomembnih stvareh... Če pa naletim na kake »odkritejše« podrobnosti, sem spet prizadeta, čeprav brez nekega zunanjega razloga, ker ga ni... Ali pač: morda kdaj, ko je pogovor zdrsnil na kako področje, ki bi rabilo takojšnjo realizacijo, se je tvoje besedovanje nagnilo v neko »subtilno prigovarjanje«, ki je bilo očitno bolj plod mojih fantazij in želja, kot pa odraz tvojih realnih želja in potreb...
Tako je to, netopirček moj...
Morda me je le strah vampirjev, čeprav zatrjuješ, da me ti ne bodo nikdar ranili...

2008-10-05T07:43:00.000+02:00

Hčerki

2008-10-05T07:37:00.002+02:00

Draga hčerka,

danes stopaš v svoje 15. leto življenja. Še prekratka doba je to, da bi človek delal obračune, kaj je v tem času postoril, česa ni, kaj bi moral... Stopaš šele v intenzivno obdobje iskanj, še zadnjih potrditev, kam bi veljalo zasukati svojo malo barčico, da bi uresničila svoje želje, načrte, pričakovanja...
Včasih ne vem, ali sem ti dober poligon za odgovore na vsa tvoja vprašanja, za katerimi hlastaš, da bi si čim prej oblikovala svoje poglede, svoje vrednote, svoj svet... Morda je ravno v tem težava – moja neodločnost, nepripravljenost na pogovore o tako zahtevnih vprašanjih v nekem trenutku dneva ali v obdobjih moje krhkosti, v katere vse pogosteje padam zadnje čase... Nekatera vprašanja so tudi take sorte, za katere tudi sama nisem našla odgovora, ali pa sem ga morda nekoč imela, a ga je življenje ponovno zavleklo v one nepojmljive višave...
V uteho mi je, da se v vsakem slabem skriva tudi nekaj dobrega... Ravno zato, ker ti na nekaterih področjih ni z rožicami postlano, si lahko hitreje nabereš onih življenjskih izkušenj, ki te bodo pripeljale do onega cilja o katerem sem prejle pisala...
Želim ti, da bi čim manjkrat prihajalo do takih nesporazumov, kot je bil oni z »zadrgo«. Pravico imaš do svojega pogleda na svet, a vendar naj tvoja dejanja ne bodo le neka vihrava odločitev kljubovanja svetu, temveč dejanja z nekim tehtnim premislekom, za katerim boš stala, tudi če bo čas zahteval plačilo za takšno odločitev...
Če sem te z ono besedno primerjavo, s katero sem želela zgolj naslikati pogled »nekega naključnega opazovalca«, kakorkoli prizadela, se ti na tem mestu ponovno iskreno opravičujem...
Drago moje dekle: naj ti ob tvojem 15. rojstnem dnevu zaželim čim več prijetnih trenutkov, kljub napornemu obdobju prilagajanja na nove naloge, nova okolja in nove prijatelje, s katerim se spopadaš v teh tednih, predvsem pa, naj bo to tudi čas prvih realnih poznanstev, ki te bodo napolnila z občutki sprejetosti, zaželenosti in one sreče, po kateri tako hrepenimo vsi, v prav vseh življenjskih obdobjih...
Bodi to kar si...
Ponosna sem nate...

Rada te imam

mama

2008-09-16T22:20:00.002+02:00

Voščila prijateljev...

2008-09-16T21:24:00.006+02:00

Ja, res je lepo imeti prijatelje, ki te obkožajo, ko ti je hudo in ko se smhljaš življenju...Kako toplo se človek počuti, ko ti s pozornostmi sporočajo, da jim nekaj pomeniš... Tudi ob priložnostih, kot je bila današnja...
Danes je kar vršalo v mojem sicer samotnem, majhnem stanovanju...
Hčerka je sicer zjutraj pozabila, da smo 16....
Je pa bilo zato jutro toliko bolj s svetlobo obsijano, ko sta mi prišla voščit mama in oče... Ja, po dobrem mesecu, ko se ni odzival na moje pozdrave, vprašanja... je zbral pogum in mi stisnil roko... In potem popoldan še obisk "mojega petnajstletnika", ki po mamini smrti ni zmogel komunikacije z menoj...Pa telefonsko voščilo njegovega očeta in obisk tete, ki nikdar ne zmore na obisk praznih rok...In seveda obisk prijateljice, ki je s seboj pripeljala še tri njene prijateljice ... Pa zvečer še obisk njene hčerke z novim fantom, ki mi ga je želela predstaviti...In vočilo bivše svakinje...
Ja, danes je bil res dan, ki ga je vredno živeti...
Hvala tudi vam, moji virtualni prijatelji:

"REQUIEM ZA TRIDESETLETNIKE

Kanil sem ga napisati, ko mi jih je bilo trideset,
a medtem, ko sem tako nameščal stol
in razgrinjal list pred sabo,
je minilo skoraj še enkrat toliko let...-
kaj hočem, se pač težko pripravim...

Noben vonj se ni izgubil, le novi so se vame
kot v vodnjak zlivali –
že zaradi njih bi bil danes requiem mnogo bogatejši.
Takrat sem mislil:
Tako, kot sem živel, si teh trideset let nisem zaslužil;
niti pol tega!
A ker se življenje meri s koledarjem, ne z življenjem,
sem si zamislil nekak brevir preživetega,
duhovit in trpek obenem,
v katerem bi si privoščil samega sebe
in bi ne izgledal kot maša.
Nekaj neresnega, nekaj zabavnega...

Zbor tridesetletnikov vneseno prepeva samim sebi:
Requiem aeternam done eis, Domine... –
Tridesetkrat tako!
Oj, ljubi Bog, nikar jih ne usliši!
Saj so le mulci, saj ne vedo, kaj delajo...
Presliši njihovo izzivanje in izpelji jih iz večnega miru,
vse nas izpelji iz njega in nam omogoči,
da si requiem najprej zaslužimo.
Daj, da najprej smo
in do zadnjega iskusimo biti...

ŽELJA PO ŽIVLJENJU

Sobota se svetlika skozi okno, in torek,
nedelja gruleča...
Steči moraš ven, da jih vidiš, da se jih dotakneš!
Greh bi bil ostati v sobi, medtem, ko se življenje pripravlja,
da se razkrije.
To je upanje, tako vsakdanje, tako vsakodnevno:
čakaš ga iz dneva v dan, a se ne izpolni,
ampak,...ampak nekega dne se morda zgodi...
Najpomembnejše opravilo je iti življenju nasproti:
zjutraj, ko je vse tako modro, tako otožno,
kadarkoli, poleti, pozimi,
čakati, da bo krog pričakovanja sklenjen.
Kot včeraj, kot vedno, ti šepeta vetrc,
Ta prinaša dim, ki te poščegeta v nosnicah.
Komaj zaznavno, a dovolj...
Up hitro izhlapi, na odprtem, brez oken,
brez steklene prepreke, ki te ščiti pred svetom,
v katerem se nobeno pričakovanje ne izpolni.
Je temu kriva prekipeče hrepenenje?
Kar se izmika, kar loviš, je življenje.
Nekaj ga poustvariš po svoji podobi:
za mizo, s knjigo, na ulici, med ljudmi.
Nekaj ga zmezi mimo…
V nič..?
Vsepovsod je vseobsegajoča želja,
Ta, ki te priganja in ki jo nihče ne prinaša
(pa čeprav prav vsak nosi isto željo s seboj...)
Po ulicah blodim zato, da te srečam.
Povsod moraš biti, moraš me prepričati,
da tega, kar iščem, še ni...
Kot bi begal za mavrico, za mestom, kjer nastaja...
Vidiš da je, kar ni!
Tudi jutri boš čakal, ves drhteč, in pojutrišnjem, in vsak dan.
Samo da si tu, če se zgodi!
Najpomembnejše opravilo je biti;
Da se lahko zgodi."

"Najprej, vse najboljše ob tvojem jutrišnjem rojstnem dnevu...."

"moj spomin res peša. nikoli si ne zapomnem dobro tvojga rd. upam, daje danes pravi dan. :) kakorkoli, vse najboljše za tvoj rojstni dan,da bi se ti v naslednjem letu uresničile vse želje in da ti bo nasploh bolj prijetno kot v preteklem letu. mej se super in se kejslišiva, voščim pa ob priliki :) cmok"

http://www.youtube.com/watch?v=3o3LzDdA8Pg (Zame, res...:-))

"Vse najboljse za tvoj jutrisnji rojstni dan. Naj ti bo s soncem obsijan. Sosed ... "

"da bom vsaj enkrat prvi..pa da ne pozabim....vse naj naj...kar si sama najbolj želiš... http://www.youtube.com/watch?v=UeypOvsY91Q "

"Za jutrišnji rojstni dan ti želim vse najboljše. http://www.youtube.com/watch?v=Sb-SVPJM4L4"

"Zarija kako si ? Vse najbojlse za tvoj rojstni dan, ti zelim mnogo zdravja in veselja "

"Zelim ti vse najboljse ob osebnem prazniku; osebne srece, zdravja, uspehov......pa se tisto skrito, kar ves in si zelis le ti!"

"Sretan rojstni dan....."

"Za tvoj rojstni dan ti želim vse najlepše....."

"SPOMINČEK

Zaupaj vase ptičica

saj molim, spremljam te na let

to tvoje so besede -

izpred mnogo let.

Sonce v tem spominu je

čez glavo visoke trave vonj kumine, bezga -

na pašniku pa kave.

Danes obrodi naj ta molitev,

da k varnemu življenju najdem ključ,

v zaupanju odkrila bom rešitev

upepelila strahove, prižgala srca luč.

draga moja... želim ti, želim ti, želim ti....vse drobnarije, ki rišejo nasmehe, ki delajo

dneve lepše, polnejše... želim si, da bi te objela.. vse lepo, lepo praznuj!"

Hvala vam, dragi prijatelji....

2008-09-14T08:06:00.000+02:00

ZA "Kozarec čiste, hladne, pitne vode" ali državnozborske volitve leta 2012

2008-09-14T07:24:00.008+02:00

Tovariši in tovarišice!
Meni je tega zadosti...
Spet bomo danes Primorci doživeli obisk nekoga, ki si demokracijo razlaga na sebi lasten, totalitaren način: "Demokracija je to, kar vam pravim - ostalo so laži... Ali zgodbe o letečih slonih...."
(Naj bi se tako praznovali rojstni dnevi?)
S Patrio so vsi po vrsti izgubili moje zaupanje... Čeprav je politika "putana", bi se reklo pr nas, pa mislim, da imajo lucciolle le bolj čiste roke...
Še vedno se ne morem znebiti onega intuitivnega občutka, da za tem Velikim pokom stoji (tako ali drugače) sogovornik iz intervjuja "Leteči sloni"...
Če pa gre za revanšizem nekoga izmed nas, mi pa vest res ne dopušča, da bi po naslednji nedeljski maši prekrižala številki 1, 6 ali 12...
Ja, dilema je velika...
Tako sem virtualnemu kameradu Nikolaju Kisiku predlagala, da bi leta 2012 skupaj nastopila na dežavnozborskih volitvah kot stranka ZA "Kozarec čiste, hladne, pitne vode", žal , pa se do tega trenutka, mojemu predlogu še ni odzval...
Upam, da ne gre za spor v zvezi z imenom stranke, saj je ime v njegovi avtorski domeni, kot odgovor na moj poziv, da bi svoj glas oddala izvenparlamentarni stranki za čisto pitno vodo...
Nč, bejžmo h maši...
Pa naj mi Gospod odpusti, če bom prihodnjo nedeljo, kljub vsemu obrkožila svojega bivšega sorodnika... Aktualnim slovenskim pravljičarjem, žal, lahko le na ta način sporočim, kaj si mislim o njih...
Bog z vami....

2008-08-17T07:09:00.000+02:00

2008-08-16T23:12:00.002+02:00

Končno še lunin mrk...

2008-08-16T07:29:00.002+02:00

Kako nestrpno ga pričakujem...
Kot kak svečenik izpred tisočletij...
Ja, zato, da bi se mi končno življenje
zasukalo v one normalne tirnice...
Da bi se končno lahko skoncentrirala na delo
in tiste čisto običajne stvari...
Potem bo tudi sonce lahko posijalo
v svoji običajni barvi...
In Mesec na nočnem nebu
se ne bo odeval v zlovešče
opečno rdeče barve...

Faze tokratnega mrka:
Začetek polsenčnega mrka: 20 h 23 min 6 s
Začetek delnega mrka: 21 h 5 m 41 s
Trenutek največjega mrka: 23 h 10 m 5 s
Konec delnega mrka: 0 h 44 m 36 s (17. 8. 2008)
Konec polsenčnega mrka: 1 h 57 m 3 s (17. 8. 2008)
(Vir: http://bojanambrozic.spaces.live.com/blog/cns!ACD975034630F7FE!7223.entry)

2008-08-08T18:55:00.000+02:00

Ni hao...

2008-08-08T06:31:00.004+02:00

...ali tudi 8.8.2008 ob 20:08:08...
Ja, tedaj naj bi poleteli golobi miru...
Nasilje v svetu naj bi zamenjali stiski rok...
Vse do vstopa Leva v znamenje Device...
Res nekaj dni predaha za Afganistan, Darfur, Irak,
Mnjamar, Osetijo, Palestino, Tibet...?
In prebivalce nekdanjih hutongov v Bejingu?
Koliko med njimi se resnično veseli teh iger,
pa čeprav bodo z nasmeškom na ustih stali
pred mogočnimi ekrani in s ploskanjem
sledili veličastni otvoritvi,
ki želi svetu nazorno pokazati,
da sodijo v G10...

Za nekatere je pa to dan težko pričakovanega dopusta,
spet drugi, se vračate s črnogorske obale,
za nekatere čisto normalni delavnik
med knjigami in poletno razpoloženimi bralci...
Prijateljica, ki je svojo hčerko poslala
na enega izmed colleageov,
kot darilo za njen 16. rojstni dan,
se potepa nekje v Triglavskem pogorju
z njenim novim izbrancem...
Da bi jima le uspelo
nadgraditi ta njun odnos...
Le kaj počneš, Vadim,
si v Beijingu ali Harbinu ali
v Komsomolskem na Amaru?

Jaz pa...
Ja, treba bo na tlako...
Potem pa:
ne se vdati,
in
paziti nase...

Bom poskusila...
Samo da preživimo do konca
druge dekade 8. meseca...
Upam, da mi bo uspelo...
Vsaj do začetka 9...
In me popeljalo
v neskončne radosti,
tlakovane z desetletjem naporov...

Bodite dobro, moji prijatelji...

88

PS: Podajmo si roke... http://www.youtube.com/watch?v=O0FjhBSoGCg

2008-08-02T15:29:00.000+02:00

Dan za tem...

2008-08-02T15:16:00.000+02:00

Sončev mrk je mimo...
Prihaja še delni lunin mrk v soboto, 16. 8. 2008...
Vmes pa Perseidi - utrinki, ki vam bodo razsvetljevali
brezskrbne počitniške dni...
"Mama, kaj letos res ne bomo šli nič na morje?"
Vsakič se zdrznem, ko mi deklič zastavi takšna ali podobna vprašanja...
"Pa vsaj na kako tekmo Bayerna... Zakaj ne bi šle v Munchen?
Al pa v Berlin... Samo da bi nekam šle..."
Ja... Saj veš, otroček moj dragi... Ne gre...
In potem občutki slabe vesti...
Mati, ki otroku ne zmore izpolniti takih in podobnih želja...
Morda bo ob naslednjem sončevem mrku bolje...
Če...
Uživajte življenje, ljubi moji...
Privoščim vam...
Meni tudi to poletje
ni dano...

2008-07-27T14:19:00.000+02:00

Delni sončev mrk, v petek, 1. 8. 2008

2008-07-27T13:43:00.000+02:00

Ja, spet bo tu...
Delni sončev mrk...
Tudi pri nas bo torej viden in ne le na območju
Grenlandije, Northwest passaga, Sibirije, Mongolije in Kitajske,
kjer se bo bohotil v svoji popolni obliki...

Upam, da ne prihaja spet čas vojen, katastrof, bolezni, smrti...
Toliko tega je že bilo samo v tem letu...

Res -
ne zmorem
več...

No, kogar bi zamikal odhod na dopust že v petek,
naj to raje stori v soboto, 2. avgusta...

V Srbiji naj poskrbijo za poostreno varovanje
Tadiča in njemu naklonjenih...

Olimpijske igre se pa itak začnejo teden dni za tem,
torej so tamkajšnji organizatorji do potankosti
preučili tudi ta astrološki aspekt,
ki ga s seboj prinaša ta,
ne najpogostejši,
astronomski
pojav...

Calsky efemride za Ljubljano:

11h04m52.4s Partial Solar Eclipse begins
Position angle=358.1°,
Position angle vertex=33.6°,
Altitude=52.0°,
Azimuth=127.6° SE11h42m54.1s

Solar Eclipse Maximum eclipse:
Partial Solar Eclipse,
Saros-Number: 126
Magnitude=11.842%,
Obscuration=4.860%
Separation=1710.35", P
Position angle=26.9°,
Position angle vertex=54.5°,
Altitude=56.7°,
Azimuth=140.8° SE,
Duration of eclipse=1h17m,
Mean cloud cover=28.1%,
ET-UT=65.6sec→
Load path of the Total Solar Eclipse into Google Map/
Earth12h21m25.0s
Solar Eclipse Partial Solar Eclipse ends Position angle=55.6°,
Position angle vertex=72.2°,
Altitude=60.2°,
Azimuth=157.1° SSE

(URL:http://forum.vesolje.net/viewtopic.php?f=29&t=1629&st=0&sk=t&sd=a&start=15, citirano 27.7.2008)

2008-07-18T14:28:00.000+02:00

Alenki...

2008-07-18T13:51:00.000+02:00

Ko ne najdem besed,
a bi ti vseeno rada povedala,
da si tu,
pa čeprav
te
ni
več...

KO POSTAVLJAŠ NOVO HIŠO ...

Ko si spet postaviš svoje stene,
svoje ognjišče, ležišče, mizo in stol,
ne razobesi svojih solza okoli njih,
ki so odšli
in ne bodo veš stanovali s tabo,
na kamen,
ne na les.
Sicer bo nekaj jokalo v tvoj sen,
v kratki sen,
ki ga moraš še odspati.

Ne vzdihuj, ko si boš pogrinjal rjuho,
sicer se bodo pomešale tvoje sanje
z znojem mrtvih …

A stene in orodje
so občutljivi kot harfe iz vetra
in kakor njiva,
na kateri raste tvoja bolečina
in čutijo vse, kar je v tebi sorodno prahu.

Zidaj, ko bo šumela sončna ura,
toda tvoj jok naj ne odplavlja
minut skupaj s prahom,
ki pokriva luč …

Tone
(URL:http://www.pesem.si/article.php?blog_id=6686, 16.7.2008)

2008-07-18T12:33:00.000+02:00

Pestunja

2008-07-18T12:07:00.000+02:00

Tako ste me rada večkrat klicala, še tudi leta za tem, ko ste se mi hotela oddolžiti za one urice, ki sem jih z veseljem preživljala v družbi vašega prvorojenca... Šele sedaj vem, zakaj so vam bili ti trenutki tako zelo dragoceni... Kolikokrat ste mi jih poplačala... Z darilom ob mojem 12. rojstnem dnevu, ko ste mi podarila svoj star pony, s katerim sem sama odrajžala na svojo prvo kolesarsko turo čez Kras... Pa potem, ko sem rabila kako poučno literaturo... Ali koga samo za pogovor... Vedno ste me obravnavala kot odraslega sogovornika... Pa potem v kriznih trenutkih, ko sem ostala sama na črepinjah razpadalega zakona... In potem, ko sem se zatekala k vam, da bi mi pomagala, kako ravnati z bolno prijateljico, čeprav ste sama stopala po isti poti in jo prehitela na cilju za dobrih 39 ur...

39... Ki se preveša v 40... Toliko let bo letos vašemu sinu... Ne boste mu več spekla torte za njegov rojstni dan, kot tudi mlajšemu sinu ne... Tudi morebitnih vnučkov vam ni bilo dano stisniti v naročje... To ste tako zelo pogrešala in se tiho kujala na sinova, pa vendar spoštovala njuno odločitev... Koliko teh neizpetih želja ste potem podarjala moji hčerki in drugim otrokom, ki so vam bili blizu...

Hvala vam za vse, Katarina....

2008-07-13T10:04:00.000+02:00

Kopin

2008-07-13T09:58:00.000+02:00

Po zagonetnem odstopu z mesta guvernerja Čukotskega avtonomnega okrožja, ki ga je potrdil ruski predsednik Dmitrij Medvedev, 3. julija letos, je Romana Abramoviča, 15. najbogatejšega Zemljana, po letošnji Forbesovi lestvici najbogatejših, ki je okrožje vodil od leta 2000, po odobritvi kandidature predsednika Ruske federacije z dne 11. 7. 2008 in po današnjem zasedanju okrožne Dume, ki mu je predsedoval Vasilij Nazarenko, mesto prevzel Roman Viktorovič Kopin.
Kopin se je rodil 5. marca, 1974 v Kostromu. Je poročen in ima sina. Leta 1996 je končal višjo izobrazbo na Volgo - Vjatskiji akademiji državnih služb. Od leta 1994 je bil zaposlen kot namestnik direktorja Nižegorodskega pokrajinskega centra mladinske iniciative. Leta 1995 je prevzel mesto inšpektorja pravnega oddelka, za tem pa je vodil skupino, ki se je ukvarjala s kršitvijo carinskih predpisov v Kostromu. Leta 1998 pa je začel z delom v kostromski regionalni podružnici AKB »SBS – Agro«. Že naslednje leto je bil imenovan na mesto svetnika guvernerja Čukotke. Leta 2001 je bil izvoljen za vodjo Čaunskega rajona, s središčem v pristaniškem mestu Pevek, ki leži ob znani Severni morski poti ter ima bogata nahajališča kositrove rude in rudnike zlata. Leta 2003 je prevzel vodstvo Bilibinskega rajona, kjer je ena največjih jedrskih elektrarn v arktičnem območju ter številni rudniki zlata, ki so v zadnjem desetletju dostopni tudi za tuje investitorje. Aprila letos pa je bil imenovan za namestnika guvernerja, kot vodja departmaja za industrijsko in kmetijsko politiko.
Ob prevzemu vodenja tega skrajnega severovzhodnega subjekta Ruske federacije, ki meri 737 700 km², na meji z Združenimi državami Amerike, ki mu je v obdobju ruske tranzicije v zadnjem desetletju prejšnjega tisočletja grozil popoln gospodarski kolaps in eksodus prebivalstva in se je z več kot 160 000 zmanjšalo na dobrih 50000, je Kopin dejal, da je njegova glavna naloga nadaljevati že začeti razvoj in slediti strategiji razvoja Čukotke do leta 2020. Omenil je, da so možne nekatere kadrovske zamenjave, ki pa ne bodo globljega pomena. Vodenje, ki ga je uvedel Abramovič, tudi z namestitvijo nekaterih njegovih ključnih sodelavcev na vodilne položaje v vseh sferah gospodarskega in političnega življenja, se je namreč izkazala za zelo učinkovito, zato neke revolucije glede kadrovanja ne bo.
Predsedujoči okrožne dume, Vasilij Nazarenko, se je ob tej priložnosti zahvalil Abramoviču za vse, kar je v tem slabem desetletju postoril za okrožje: od uvajanja fleksibilnejših pogojev delovanja na vseh področjih javnega, političnega in gospodarskega življenja, vlaganja njegovega zasebnega kapitala za nakup opreme in izgradnjo infrastruktur v zdravstvu, šolstvu, sociali, njegovih donacij v sklopu humanitarnega sklada Upanje pola, s katerim je pomagal najrevnejšim slojem prebivalstva in nekaterim priseljencem omogočil odhod iz okrožja, za kar niso imeli denarnih sredstev. Za otroke s Čukotke je vsako leto organiziral brezplačno letovanje ob Črnem morju, do lanske jeseni pa je vse šole opremil z računalniki in internetnim dostopom in še bi lahko naštevali. Ob tej priložnosti je predsedujoči, sedaj že bivšega guvernerja, v svojem imenu ter imenu deputatov in prebivalcev Čukotke pozval, da bi se ponovno odločil in kandidiral namesto guvernerja okrožja ali pa vsaj sodeloval kot član tamkajšnje vlade oziroma prevzel vodstvo dume.
(Vir: http://www.chukotka.org/ru/ citirano 13.7.2008)

2008-07-10T23:07:00.000+02:00

Nihče

2008-07-10T22:40:00.000+02:00

Stopava vsak po svojih poteh...
Morda celo stran poteh....

Moj intelekt se kotali
po bregu navzdol....

Tvoj pa krasi,
a ne le blogarske strani...

Kaj naju je sploh zadrževalo
na onih bežnih
križpotjih?

Še vedno mi spomin bega
po labirintu
sanj...

Želja po oživljanju ničesar...

Kdo si sploh bil?

Nihče –

iz neke
sosednje
ulice...

2008-06-24T09:57:00.001+02:00

Sen kresne noči...

2008-06-24T09:47:00.000+02:00

Dolgo te ni bilo...
Sinoči si se pa le oglasil...
Spaševala sem se, kod te vodijo poti te dni...
Verjamem, da so dnevi potrtosti že zdavnaj zamenjale igrive misli na poletje...
Morda pa se ti je nasmehnila sreča na delovnem področju, tako kot meni v preteklih 14 dneh...
Ali pa si korak bliže novemu študijskemu dosežku...
Šele to jutro sem se spomnila, da sem pozabila na praprotnata semena...:-)
Nič...
Bo treba počakati do naslednje kresne noči...
Med tem pa sanjati polnočna sonca,
tam nekje na
Severu...
Uživaj v poletju...

2008-06-02T16:50:00.001+02:00

Daljni Sever

2008-06-02T16:33:00.000+02:00

Ja, danes je bolje...
Prejle sem sem se usedla pod balkon in se nastavila dežnim kapljam...
Kako blažilno so delovale, ko so se med grmenjem lepile na hlače, majico...
Najbolj so me osrečile one, ki so dosegle obraz ali za hip osvežile razgreto glavo...
Pršenje je zameglilo stekla na očalih, da sem lahko še ostreje zaznala vonj po umitih listih in travi...
Daljni Sever mi je v veliko pomoč v teh dneh...
Čeprav me njihovi oligarhi nehote spomnijo na tvoje zapise o tajkunih v nekem drugem prostoru...
Verjetno bo treba še veliko dežja,
da bom izprala spomin nate
in na moja naivna
pričakovanja...

2008-05-16T16:12:00.000+02:00

Na barikadah...

2008-05-16T15:58:00.000+02:00

Sedim na barikadah življenja
in razmišljam...

Hmm...

Kako ironično...

Življenja...

Na prste ene roke lahko preštejem ljudi,
ki so mi blizu,
ki tu pa tam
prestopijo prag
mojega skromnega doma...

Moj otrok,
ki danes uživa po poteh, v sedaj že povsem germanski deželi,

moja mati,
ki z vso dobronamernostjo skuša dati poseben pomen vsemu,
kar ji je Gospod zašepetal na uho,

moj oče,
ki to stori, če je pomoč le izjemno nujna,

moja bolna prijateljica,
ki se v teh majskih dneh raje odloča
za sprehod s sinom,
da ne bi motila mojih
miselnih poti

in ona druga prijateljica,
ki mi skupaj z njeno hčerko,
vsakokrat izvabi nasmeh na usta,
ko potrka
na okno....

Ja, to je moj realni svet,
ki ga sedaj
živim...

In potem je še oni drugi....

Virtuala...

Velikokrat se sprašujem,
kje sem sploh doma:
v realnem ali
virtualnem...

Ja, ta virtualni svet je skoraj takšen,
kot so moje trenutne želje,
sanje...

Le malo preveč votel je na trenutke,
ko bi ga hotela prijeti
za roko...

Tu domuje, sedaj že
malo odmaknjena
ljubezen,

pa virtualni prijatelji,
ki mi skušajo
napolniti praznino
realnega
dne,

pa novice od vsepovsod ,

da ob tem pozabim

na svoje težave,

svoje bivanje

tu in zdaj...

2008-05-12T07:08:00.000+02:00

Firewoman

2008-05-12T06:54:00.000+02:00

Hmm...
Včasih se počutim kot volonterka
v eni izmed SOS brigad...
Čakanja, čakanja in spet čakanja...
Potem pa...

Utripanje rdeče luči...
Roka kar refleksno pritisne tipko za kontakt...
Kot bi bili šteti delci sekunde...
Pa niti dobro ne vem,
kdo se skriva za onim sporočilom...
Morda gre za igro piromana,
ali zmedenega mladeniča,
ki v prekipevanju energij,
ne ve,
kaj bi z njimi...

Kako naj ravnam torej?
Naj priskočim na pomoč?
Naj se poslužim pedagoško – andragoških veščin?
Ali pa prepustim misel vetru
in v toplem jutru posrebam
svojo prvo kavo
ter počakam,
da sonce pokuka izza
najinega hriba...

Mah, ne vem...
Sinoči sem si res želela biti s teboj,
po teh dolgih mesecih
samote...

Morda je k temu pripomogla misel na Cerje,
kjer so se pred desetletjem
začela moja retrogradna
popotovanja
na Uluru...

In včeraj si bil tam...

Oh, ti mesec
maj...

2008-04-10T06:26:00.000+02:00

Email

2008-04-09T15:59:00.000+02:00

Ne uhajajo
ti več
misli k meni,
ko piješ
jutranjo
kavo...

Zaman odpiram
virtualni
nabiralnik...

Morda se
me bo
le dotaknila
kaka tvoja misel,

ko boš popoldan
pospravljal
svojo
pisarniško
mizo...

Pogrešam
te...

2008-04-05T22:56:00.000+02:00

Lanišče

2008-04-05T22:45:00.000+02:00

Danes popoldan sem bila tam...
S tamalo...
Kolikokrat sem si želela iti tja.....
Pa sem vsakokrat, ko me je pot zanesla tam mimo, kar zapeljala dalje...
Tako sem si želela, da bi zaznavala one zidove skupaj z nekom, ki bi ga imela rada....
Ona mogočnost zidu, za katero veš, da se tisočletja ne bo sesula vase...
Ki te kar posrka k sebi in te objame z močjo, ki buri strasti duha...
Nepremagljivost ...
Brezčasnost...
Dekletu sem rekla, naj še malo počaka v avtu, da grem v izvidnico...
Stekla sem ven in začudena obstala pred železnimi vrati....
Globoko sem zajela sapo in se prislonila na železje...
Odprto...
»Pridi!«
Joj, koliko radosti...Stala sem tam...Božala zidove...Kukala skozi lini...
Se vrtela v krogu in uživala v vrtiljaku krošenj in se naslajala v toplini odmeva lastnega glasu med tem zidovjem...
Tam v kotu je bila še zaplata snega...
Zakopala sem dlani vanj in se predajala drgetu skrepenelih kristalčkov...
»Mama...Snemam...«zaslišim smeh izza vogala:»Dala te bom na YouTube...«
»Samo poskusi...«
»Ja, bom in spodaj bom napisala: To je moja mama...«
Nisem ji več oporekala, le smejala sem se...
Nato sva iz prtljažnika vzeli star prt, v katerem je bila zavita sveža, pokošena trava, ki sem jo pozabila stresti v kontejner, ko sva odhajali od naše gospe v Ljubljani...
Kako omamno je dišala v svojem zelenju...
Naj uživajo še prebivalci gozda...

Ko se je zvečerilo, me je spet popadel nemir...
Morala sem ven...
Uff...
Orion...
Kaka vidljivost...
Le na severozahodu nek oblačni pas...
Spet si se prikradel v zapredek mojih misli...
Zrak je bil topel in blag veter je v nosnice zanesel vonj po cvetočem sadnem drevju...
Zazrla sem se v zmazek Plejad...
Kako sem svoj čas uživala ob pogledu na zvezdnato nebo...
Sedaj pa praznina...
Kljub tolikim radostim, ki mi jih ponuja pomlad...
In spet so si solze utrle svojo pot po izsušenem obrazu...

2008-03-12T08:12:00.000+01:00

Claustra Alpium Iuliarum

2008-03-12T08:11:00.000+01:00

Ponovno
na
pot...

V
glavi
napetost,
v
prsih
topot...

Koliko
spominov,
mnoštva
neizpetih
želja...

Kdo ve,
če si
mi
to
jutro
tudi
ti
utrl
gaz,

po onih,
v
meglo
ovitih,
poteh...

Odgovorov
ni
več....

2008-03-05T23:17:00.000+01:00

Solze...

2008-03-05T22:24:00.000+01:00

Spet solze...

One
nadležne...

Ko si želim,
da ne bi
nikdar
orosile
moja
zgubana
lica...

Še vedno
mi
odzvanja
tvoj
smeh
v
ušesih...

Besede
kesa
in
prezira
obenem...

Bog si ga vedi
česa,
nekje,
globoko
v meni,
si
s tem
želel
prizadeti...

Res,
nenavadeno
je
to
tvoje
klesanje
ikon
na
medmrežju....

2008-02-19T07:35:00.000+01:00

Ikona

2008-02-19T07:20:00.000+01:00

Svetinje
ni
več...

Zaman
so
bila
srca

na
onem
okrvavljenem
polju...

Samo
kupi
negibnega
mesa,

ki še
preobjedenim
vranam
ne
gredo
v
tek...

Ne dotikaj
se
več

moje
razpadajoče
podobe...

Izteši si
že
enkrat
svojo Ikono,

sezidaj
ji
Cerkev

in
si nadeni
popova odela...

2008-02-09T23:41:00.000+01:00

Troja

2008-02-09T23:23:00.000+01:00

Večer
se
steka
v
polnoč...

Misli
begajo
po
labirintu...

Prizori
preteklosti,
povezani
z
boji
antičnih
bojevnikov,
režejo
spomin
nate...

Želje,
ki
prebadajo
to moje
krhko
samospoštovanje...

Kot
da ni
izhoda
iz
gorečega
mesta...

Bežim...

Kam...

Melodrom - September

2008-02-03T15:59:00.001+01:00

2008-02-02T08:51:00.001+01:00

Sinoči...

2008-02-02T08:01:00.000+01:00

Ja, sinoči sem bila tam...
Sedela sem v 17. vrsti, na 13. sedežu...
Tudi to me je spomnilo nate...
13...
Srečna številka, srečen datum, pa še kaj bi se našlo, kar te veže na to cifro...
Na trenutke bi kar pritisnila na tvoje ime na mobilcu...
Ampak vem, kaj so prepovedana dejanja...
Ne skrbi...
Pa tudi če bi, ne bi ti ton
mogel pričarati celotnega vzdušja...
Scenski efekti...
Ja, to je tisto kar staplja: glasba, bežeče dogajanje na platnu, udari barv, zlitje v celoto občutij...
To je to - kar sem rabila, pa čeprav je bila publika kar nekam mlačna...
Ampak to se mene ni tikalo...
Spajala sem se s preteklimi trenutki...
Nabitimi s pričakovanji snidenja s tabo, ki...
Ja, saj veš...
Saj so bila...
Tista redka...
Bežna...
Šteta v sekundah,
da bi minutam, preživelih skupaj,
podaljšala
obstoj...
Le zakaj poudarjaš,
da ti ni vseeno
zame?
Saj veš,
da med nama
ni bilo
nikoli
nič -
ali pa
si
nisva
želela
priznati...

2008-02-02T07:24:00.000+01:00

Uluru

2008-02-02T06:52:00.000+01:00

Nekoč je bila Sveta gora,
polna svetosti...

Nekoč sem zrla v lepote
Južnega križa...

Nekoč sem se potopila v globine Oceana
in zaplavala v topla južna morja...

Nekoč sem ljubila fantiča,
ki je gledal vse to,
se dotikal vsega tega...

Oprijela sem se
mladih, toplih rok
in skozi zenice njegovih oči

gledala vesolje

svojih sanj...

ULURU!!!

(feb. 1999)

2008-01-27T18:18:00.000+01:00

Zgodba o morju...

2008-01-27T14:13:00.000+01:00

Nekoč je valovilo morje,
tam nekje, ob kamnitih obalah mojih korenin...
Val za valom
je prekrivalo zaobljene prodnike vseh barv
in iz oglatih breč
vabilo krhke lupinice školjk in polžev,
ki jim je bil kamen
tihi dom
tisoče,
morda milijone let...

Hladen veter s kopna
je opominjal

telo,
da je še daleč do

pomladi...

A pogled je hlastal
za veliko

oranžno

kroglo,
ki je medlo žarela
za sivimi

oblaki
meglenega obzorja...

V hrepeneju po žareči svetlobi
sta se roki odlepili

od telesa
in se povzdigovali

v objem
najlepše luči,
kar jih premorejo zvezde
našega

vesolja...

Tedaj so se za hip
oblaki

razmaknili
in sonce se mi je nasmehnilo
v vsej milini,
ki jo premore

njegova
zarja...

Nad meglo
so se zableščale
bele
ovčice

in koprenaste niti.
v ozkem
snopu
angelskih

zaves...

Po komaj zaznavnih

valovih,
se je sonce
v široki
rečici
razlilo v objem
mojih
rok...

Morje, sonce, veter in oblaki,
školjke in prodniki
in šumenje

valov,
ki so božali moja
ušesa

pa let ptic
tik nad gladino

in onih,
tam visoko na nebu

ter vonj,
ki je kamnom jemal

vso svojo
brezčasnost,
ko
ne veš
ali so se rodili danes,
ali nekje
v
večnosti...

Tako kot ti...
ki si tu – in te ni...

Z menoj objemaš vse to,
čeprav te ni
tu...

Tvoja pota

drugje...

Tvoje roke

objemajo

drug svet...

Le sonce je isto,
ki sveti
na

naju...

(26.1.2004)

2008-01-27T14:06:00.001+01:00

Čigavo je sonce...

2008-01-27T13:36:00.000+01:00

Čigavo je Sonce,
se sprašuje dekle,
ki zre v ekran
neskončnih
Oken…

Čigavo je Sonce,
ji odzvanja v ušesih,
ko zapira polkna
svoje kamre,
da ji opojni
veter
tega junijskega večera
ne bi
prehitro posušil solza,
tople, navidezne
sreče,
ki ji jo prinaša
ta ogromna zvezda,
z imenom:
Sonce…

Čigavo je Sonce,
se sprašuje
gospa,
ki ji po napornem vrvežu dneva,
osamljen pogled
zastane
na televizijskem ekranu
Monsunske
svatbe…

Čigavo je Sonce,
se sprašuje
nekdo,
ki mu pravijo Sonce,
ko sedi
na terasi nekega hotela
in opazuje
valovanje

morja…

Čigavo je Sonce,
se je včeraj spraševala
celo Zemlja,
ko ji je drobna »zvezdica«,
Venera po imenu,
za kratek čas
odškrtnila
nekaj
prečudovitih,
toplih
žarkov
svetlobe…

(9. 6. 2004)

2008-01-25T23:00:00.000+01:00

Da ne bi utonilo...

2008-01-23T16:05:00.000+01:00

Nekaterih dogodkov se radi spominjamo, spet drugi so takšni, ki si jih nihče ne želi, da bi sploh kdaj bili... Pa vendar, naj bodo tudi taki vsem nam v opomin in naj jih ne zapraši oni zgodovinski spomin, da bi kdo, v senci pozabe, kolo ponovno zavrtel nazaj...
http://www.youtube.com/watch?v=jJLQvx7Em9c&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=Zp3Gr8s-A0k&feature=related

2008-01-19T23:58:00.000+01:00

Shizotimik ali erotofob...

2008-01-19T22:54:00.000+01:00

Spet sama...
S svojimi mislimi, čutenji, monologi...
Spet ni nikogar tu, s komer bi lahko izmenjala nekaj pogledov o tem...
Ali pa si ga ne želim...
Morda se bojim...
Ali pa si po dolgih tednih, mesecih..., želim biti preprosto sama s seboj...
Res, dolgo je tega, kar sem se obiskala...
Kar tako...
Ne da bi me k temu silila tesnoba dogodka, čustvena prenapetost ali utrujenost takšnega ali drugačnega vsakdana, ki je daleč stran od mojih želja, potreb...
Kdo sploh sem?
Kaj sem?
Česa si želim?
Pogrešam koga?
Ja, za mano je zanimiv teden...
Spet sem po več kot dveh letih stopila za kateder...
Bila s to razigrano mladežjo...
Deležna prijaznih pozdravov "stanovskih" kolegov...
Ja, skoraj desetletje odrekanj morda le ni bilo zaman...
Rada to počnem...
Rada se razdajem tem mladim bučkam, ki le čakajo trenutka, da jim misli polete stran od tega, o čemer jih skušam podučiti in se spet vrnejo, ko jih stvar za hipec privleče...
Potem pa spet hehet in šviganje pogledov...
Ko pa ti ob koncu ure rečejo:" A drugi teden ne boste več z nami..."
Ja, takrat vem, da sem se odločila za pravo pot...
Hm...
Kaj pa ti?
Je bila ona moja odločitev v nedeljo-trinajstega res pravilna?
Je, čeprav me je nocoj kar nekajkrat zamikalo, da bi te kliknila in povprašala, kako si preživel teden...
Pa te nisem... Raje sem si priklicala oni najin zadnji klepet in se zaustavila pri povedanem, ob katerem sem si mesece zatiskala oči...
Hvala ti, ker si, pa čeprav ne več "na liniji"...
Morda bom ob večerih kot je ta, počasi le dovmela, da le nisem samo shizotimik ali erotofob in se bom, z večjo gotovostjo vase, zazrla nekemu novemu sogovorniku v oči...

2008-01-17T13:50:00.000+01:00

Pjsem sz fantaziju o dobrovolji

2008-01-17T13:45:00.000+01:00

Ki čem,
če je šla moja fantazija falit...
Lohko še takuo kličem
Mlakrje, Špacapane anu druge žbaladorjote...
Ma kr srce prazno je,
samo še kak
flaškun vina
dobr
je...

E, to bi blo, moj Marko,
za dns prou use...
Ma če zmislim
s še ki,
te že povabim
na kafe...

2008-01-15T16:31:00.000+01:00

Rada bi....

2008-01-15T16:16:00.000+01:00

Rada bi
nekomu napisala
pismo...

Rada bi
nekomu povedala,
da ga pogrešam...

Rada bi,
da bi začutil
grenkobo mojih solza...

Rada bi bila
v njegovem objemu.
čeprav sledi njegovih dotikov
ne bo nikdar več
čutila
moja dlan...

2007-12-31T00:08:00.000+01:00

Vse dobro...

2007-12-30T23:56:00.000+01:00

Vse dobro Tebi,
ljubi moj...

Vse lepo tebi,
moj deklič...

Kar največ zdravih dni,
družini moji...

Kar največ skupnih uric,
dragi prijatelji...

Čim manj krivic.
krvavih vojn,
katastrof,
za vse ljudi...

Čim manj nesmiselnih
posegov,
ki naš planet
dušijo...

In sebi?

Mir in
tih objem...

"Rada te imam..."

2007-12-27T07:21:00.001+01:00

Marost

2007-12-27T07:15:00.001+01:00

Odhajaš.

Tokrat ne rabiš
moje
roke,
ne mojih
krikov,

da te odženejo
stran...

Povabilo
Usode –
Tvoje izbire,
bi zagotovo dodal...

Naj bo skorja
mehka,
ko
boš
zagrizel v
opojni,
dišeči žemljici

na enem
izmed
svojih
postankov
tam nekje,

nekoč,
za hip le,
tudi
najinem
Barju...

2007-12-16T22:24:00.000+01:00

Yerba Mate

2007-12-16T22:23:00.000+01:00

Nahod,
utrujenost
in nespečnost
te dajejo...

Nekaj dni,
da te ne bo, praviš...

Saj bo...

Ne obremenjuj se
z menoj...

V čajnici
sem
si
kupila

Yerba Mate,

za one tihe večere,
ko ti bodo
prsti
zdrsnili
mimo
tipk

za
moj
e-mail...

2007-12-03T08:56:00.001+01:00

Fantu v senci...

2007-12-03T08:52:00.000+01:00

Pojdi...

Naj te ne plaši
moja razraščajoča
bolečina...

Ne bom
pisala grafitov
po poteh tvojih Mostov...

Najina sporočila
s temne strani Meseca
bodo lahko prebirali le oni

naključni obiskovalci
z drugih Galaksij...

Pojdi,

moj Chavez...
in soustvari nov
Svet...

2007-11-30T22:23:00.000+01:00

Veseli december...

2007-11-30T21:59:00.000+01:00

tesnoba v zraku...
praznina
v meni...
jutro,
ki ga raje ne vidiš...
zora,
ki te utruja
že pred
večerno zarjo...
stvari,
ki jih raje
ne bi nikdar počel...
razumela
naj bi
te...

Black Sabbath-War Pigs (set to political footage)

2007-11-21T16:56:00.001+01:00

2007-11-21T06:29:00.000+01:00