Sonce...
Tako, kot bi sonce posijalo
na razmočena tla
po dolgi,
megleni
zimi
vzbrstijo moje prsi,
ko misli drsijo
v tvoj
objem…
Čutim sokove,
ki se ponovno začno
pretakati
v meni…
Čutim življenje,
ki odganja
hlad
onih pustih dni..
Čutim…
Sem…
Čeprav vem,
da bo jutri
zapadel
sneg
vse
do
nižin…
na razmočena tla
po dolgi,
megleni
zimi
vzbrstijo moje prsi,
ko misli drsijo
v tvoj
objem…
Čutim sokove,
ki se ponovno začno
pretakati
v meni…
Čutim življenje,
ki odganja
hlad
onih pustih dni..
Čutim…
Sem…
Čeprav vem,
da bo jutri
zapadel
sneg
vse
do
nižin…
posted by betelgeza at 18:43
2 Comments:
moja radovednost (ups) me je direktno s portala prinesla na tale blog.
vidiš, sem vedela že po 1. objavljeni pesmi za geografsko podkovanost. kaj vse se da stlačiti v poezijo, kajne.
lepo, pesmi so mi zelo všeč, še veliko ustvarjanja želim.
hvala, ti pucca...
Oprosti, ker sem sele sedaj zasledila tvoj komentar...Saj veš, bežno pogledam prvo stran in ker do je bilo do sedaj bolj malo odzivov, si nisem vzela čas in preletela blog...
Hvala ti za besede pohvale ...
vse dobro tudi tebi
Post a Comment
<< Home