Lanišče

Danes popoldan sem bila tam...
S tamalo...
Kolikokrat sem si želela iti tja.....
Pa sem vsakokrat, ko me je pot zanesla tam mimo, kar zapeljala dalje...
Tako sem si želela, da bi zaznavala one zidove skupaj z nekom, ki bi ga imela rada....
Ona mogočnost zidu, za katero veš, da se tisočletja ne bo sesula vase...
Ki te kar posrka k sebi in te objame z močjo, ki buri strasti duha...
Nepremagljivost ...
Brezčasnost...
Dekletu sem rekla, naj še malo počaka v avtu, da grem v izvidnico...
Stekla sem ven in začudena obstala pred železnimi vrati....
Globoko sem zajela sapo in se prislonila na železje...
Odprto...
»Pridi!«
Joj, koliko radosti...Stala sem tam...Božala zidove...Kukala skozi lini...
Se vrtela v krogu in uživala v vrtiljaku krošenj in se naslajala v toplini odmeva lastnega glasu med tem zidovjem...
Tam v kotu je bila še zaplata snega...
Zakopala sem dlani vanj in se predajala drgetu skrepenelih kristalčkov...
»Mama...Snemam...«zaslišim smeh izza vogala:»Dala te bom na YouTube...«
»Samo poskusi...«
»Ja, bom in spodaj bom napisala: To je moja mama...«
Nisem ji več oporekala, le smejala sem se...
Nato sva iz prtljažnika vzeli star prt, v katerem je bila zavita sveža, pokošena trava, ki sem jo pozabila stresti v kontejner, ko sva odhajali od naše gospe v Ljubljani...
Kako omamno je dišala v svojem zelenju...
Naj uživajo še prebivalci gozda...

Ko se je zvečerilo, me je spet popadel nemir...
Morala sem ven...
Uff...
Orion...
Kaka vidljivost...
Le na severozahodu nek oblačni pas...
Spet si se prikradel v zapredek mojih misli...
Zrak je bil topel in blag veter je v nosnice zanesel vonj po cvetočem sadnem drevju...
Zazrla sem se v zmazek Plejad...
Kako sem svoj čas uživala ob pogledu na zvezdnato nebo...
Sedaj pa praznina...
Kljub tolikim radostim, ki mi jih ponuja pomlad...
In spet so si solze utrle svojo pot po izsušenem obrazu...