...ali temna stran Meseca

Poldan je…
Sedim za mizo in skušam slediti hčerkinemu čebljanju…
Angelus…
Spomnim se nate…
V mislih potuje moj blagoslov k vama…
Ne zdržim več…
Odložim žico in odhitim za tipkovnico…
Rada bi ti bila še za hipec bolj blizu…
Polet je pripravljen…
Čakam, da se obrne stran na ekranu…
Kako dolge so te minute…
Čutim, da si poletel…
Spremembe pa še kar noče biti….
Končno…
Misel na hrano mi je odvratna…
Pa vem, da bi morala tja - že zaradi hčerke…
Prsti kot uročeni pritiskajo na Google Earth…
Čez nekaj ur boš tam…
Prej še prestop v zgodnjih popoldanskih urah…
Vrtim karto sveta…
Tu boš…
Mrzlično drsim čez povečavo, kot bi hotela razločiti vsak pedenj poti, kamor bo brezskrbno stopala tvoja noga…
Moram nazaj…
»Kaj pa je bilo tako posebnega, mami, da si morala za računalnik med kosilom?«
»Ah, nič…Samo nekaj sem pogledala…«
Zakaj to počnem?
Smešim sebe, zanemarjam otroka, vdiram v intimni krog, kamor ne bi smela…
Morda zase?
Morda zate?
:-)
Kako si mi nekega večera zapisal?
Da bi rad nekoga obvaroval pred temno stranjo tvojega jaza…
In včeraj v izbruhu besed gejzirja strasti…
:-)
Jaz pa še kar naprej vztrajam na tem koščku tvoje temne strani mesečine…