Če letel bi

Pesem, izpred nekaj let, ki me je spremljala v trenutkih nemoči in ponovnega iskanja same sebe in na katero me je nocoj spomnila pesem moje drage, čeprav le virtualne, znanke...

ČE LETEL BI ali (Človek sem...)

Če letel bi kot ptica po nebu,
videti bi znal drobne stvari,
če tekel bi kot srna na bregu,
bi premgoval neskončne poti.

Če bil bi gora,
bi dolino varoval,
če bil bi žitni klas,
bi vetru šepetati znal.

Če bil bi morje,
bi mirno, mirno valoval;
če bil bi sonce,
bi sijal.

A le človek sem in to bom ostal,
trenutek v večnosti.
Da le človek sem in sploh mi ni žal,
rastem v svoji majhnosti.

V sebi odkrivam brezmejne širine,
skrivnostne globine,
ki jim nikoli ne pridem do dna...
Samo srce jih lahko zazna.

Če bil bi svetla zvezda na nebu,
vodil bi ljudi, jim svetil v temi.
In če bi bil podoben galebu,
nad oblaki bi pozabil skrbi.

Če bil bi voda,
bi prepire pogasil,
če bil bi ogenj,
bi led v srcih vseh ljudi stopil.

Če bil bi mir,
bi se povsod
po svetu naselil
in vsem bi upanje delil.

(iz zbirke: Med nami je On!, Mladinska pesmarica. Založba: Brat Frančišek, Ljubljana, 2001)