Alenki...

Ko ne najdem besed,
a bi ti vseeno rada povedala,
da si tu,
pa čeprav
te
ni
več...



KO POSTAVLJAŠ NOVO HIŠO ...

Ko si spet postaviš svoje stene,
svoje ognjišče, ležišče, mizo in stol,
ne razobesi svojih solza okoli njih,
ki so odšli
in ne bodo veš stanovali s tabo,
na kamen,
ne na les.
Sicer bo nekaj jokalo v tvoj sen,
v kratki sen,
ki ga moraš še odspati.

Ne vzdihuj, ko si boš pogrinjal rjuho,
sicer se bodo pomešale tvoje sanje
z znojem mrtvih …

A stene in orodje
so občutljivi kot harfe iz vetra
in kakor njiva,
na kateri raste tvoja bolečina
in čutijo vse, kar je v tebi sorodno prahu.

Zidaj, ko bo šumela sončna ura,
toda tvoj jok naj ne odplavlja
minut skupaj s prahom,
ki pokriva luč …

Tone
(URL:http://www.pesem.si/article.php?blog_id=6686, 16.7.2008)