Pestunja

Tako ste me rada večkrat klicala, še tudi leta za tem, ko ste se mi hotela oddolžiti za one urice, ki sem jih z veseljem preživljala v družbi vašega prvorojenca... Šele sedaj vem, zakaj so vam bili ti trenutki tako zelo dragoceni... Kolikokrat ste mi jih poplačala... Z darilom ob mojem 12. rojstnem dnevu, ko ste mi podarila svoj star pony, s katerim sem sama odrajžala na svojo prvo kolesarsko turo čez Kras... Pa potem, ko sem rabila kako poučno literaturo... Ali koga samo za pogovor... Vedno ste me obravnavala kot odraslega sogovornika... Pa potem v kriznih trenutkih, ko sem ostala sama na črepinjah razpadalega zakona... In potem, ko sem se zatekala k vam, da bi mi pomagala, kako ravnati z bolno prijateljico, čeprav ste sama stopala po isti poti in jo prehitela na cilju za dobrih 39 ur...

39... Ki se preveša v 40... Toliko let bo letos vašemu sinu... Ne boste mu več spekla torte za njegov rojstni dan, kot tudi mlajšemu sinu ne... Tudi morebitnih vnučkov vam ni bilo dano stisniti v naročje... To ste tako zelo pogrešala in se tiho kujala na sinova, pa vendar spoštovala njuno odločitev... Koliko teh neizpetih želja ste potem podarjala moji hčerki in drugim otrokom, ki so vam bili blizu...

Hvala vam za vse, Katarina....