Na barikadah...

Sedim na barikadah življenja
in razmišljam...

Hmm...

Kako ironično...

Življenja...

Na prste ene roke lahko preštejem ljudi,
ki so mi blizu,
ki tu pa tam
prestopijo prag
mojega skromnega doma...

Moj otrok,
ki danes uživa po poteh, v sedaj že povsem germanski deželi,

moja mati,
ki z vso dobronamernostjo skuša dati poseben pomen vsemu,
kar ji je Gospod zašepetal na uho,

moj oče,
ki to stori, če je pomoč le izjemno nujna,

moja bolna prijateljica,
ki se v teh majskih dneh raje odloča
za sprehod s sinom,
da ne bi motila mojih
miselnih poti

in ona druga prijateljica,
ki mi skupaj z njeno hčerko,
vsakokrat izvabi nasmeh na usta,
ko potrka
na okno....

Ja, to je moj realni svet,
ki ga sedaj
živim...

In potem je še oni drugi....

Virtuala...

Velikokrat se sprašujem,
kje sem sploh doma:
v realnem ali
virtualnem...

Ja, ta virtualni svet je skoraj takšen,
kot so moje trenutne želje,
sanje...

Le malo preveč votel je na trenutke,
ko bi ga hotela prijeti
za roko...

Tu domuje, sedaj že
malo odmaknjena
ljubezen,

pa virtualni prijatelji,
ki mi skušajo
napolniti praznino
realnega
dne,

pa novice od vsepovsod ,

da ob tem pozabim

na svoje težave,

svoje bivanje

tu in zdaj...