Firewoman

Hmm...
Včasih se počutim kot volonterka
v eni izmed SOS brigad...
Čakanja, čakanja in spet čakanja...
Potem pa...

Utripanje rdeče luči...
Roka kar refleksno pritisne tipko za kontakt...
Kot bi bili šteti delci sekunde...
Pa niti dobro ne vem,
kdo se skriva za onim sporočilom...
Morda gre za igro piromana,
ali zmedenega mladeniča,
ki v prekipevanju energij,
ne ve,
kaj bi z njimi...

Kako naj ravnam torej?
Naj priskočim na pomoč?
Naj se poslužim pedagoško – andragoških veščin?
Ali pa prepustim misel vetru
in v toplem jutru posrebam
svojo prvo kavo
ter počakam,
da sonce pokuka izza
najinega hriba...

Mah, ne vem...
Sinoči sem si res želela biti s teboj,
po teh dolgih mesecih
samote...

Morda je k temu pripomogla misel na Cerje,
kjer so se pred desetletjem
začela moja retrogradna
popotovanja
na Uluru...

In včeraj si bil tam...

Oh, ti mesec
maj...