Vampirji te ne bodo nikdar ranili...

Ja, preveč neuka sem, da bi zmogla dojemati ta svet... Čeprav sem si večkrat zaželela narediti ta preskok, a se letvica vsakič zruši... Tudi tokrat se je...In v paniki besa in nemoči, sovraštva do same sebe in poskusu pripisovanja krivde drugim, sem spet rušila mostove in bežala... Bežala stran od tebe, stran od sebe, stran od komaj porajajočih bežnih virtualnih znanstev, ki bi mi bili lahko v uteho, prijetno družbo na kakem planinskem pohodu ali samo za kavico sredi dopoldanskih opravkov...
Res ne vem, kaj me muči, zakaj se te hkrati želim in bežim stran od tebe...Rada bi ti bila blizu, a vsako zbližanje prinese s seboj spet novih spoznanj, kako narazen sva si, kako ti na nekaterih področjih ne sežem niti do gležnjev...Same frustracije, nabite s hrepenenjem po nečim, kar ni uresničljivo, ki se ob vsakem resnejšem dogovoru izjalovi – na eni ali drugi strani...
Sprašujem se, zakaj sploh še negovati tak odnos? Zakaj te tako cenim na nekaterih področjih?
Ne bi bilo smiselneje vlagati čas in energije kam drugam, če drugega ne, v izgradnjo lastne osebnosti...
Ne vem...Ko me pokličeš ali mi pišeš, se ti enostavno moram odzvati...Tista želja slišati te, komunicirati s teboj, pa čeprav pogovor teče o povsem nepomembnih stvareh... Če pa naletim na kake »odkritejše« podrobnosti, sem spet prizadeta, čeprav brez nekega zunanjega razloga, ker ga ni... Ali pač: morda kdaj, ko je pogovor zdrsnil na kako področje, ki bi rabilo takojšnjo realizacijo, se je tvoje besedovanje nagnilo v neko »subtilno prigovarjanje«, ki je bilo očitno bolj plod mojih fantazij in želja, kot pa odraz tvojih realnih želja in potreb...
Tako je to, netopirček moj...
Morda me je le strah vampirjev, čeprav zatrjuješ, da me ti ne bodo nikdar ranili...