Tajaguj ali slovo od Yahoo-ja

Danes sem prejela pošto, da bodo moj predal izbrisali iz svetovnega spelta... Moj prvi e-poštni nabiralnik... Prvi skriti predalček, kjer si bil skoraj gotov, da tvojih pepovedanih pisem ne bodo nikdar odkrili tvoji najbližji... Pred skoraj enajstimi leti si mi ga pomagal ustvariti... Prva platonska ljubezen, znotraj obstoječe zakonske vezi, ki je pokala po vseh šivih... Vlil si mi novega upanja, da nisem vredna vegetativnega življenja, s teboj sem zaplavala v južna morja želja, se odločila za študij, ti prvemu zaupala največjo skrivnost mojega življenja in ti v dlani položila, da boš mojemu otroku povedal resnico, če bom pred tem pozvana v bezčasnost onostranstva... Koliko noči sva preživela pod hladnim nebom, kjer sva na eno stran občudovala luči goriške ravni, na drugo pa soj luči, nekoč mogočnega pristana propadle monarhije... Greli smo se ob ognju, v neki razpadajoči vojaški lopi, ki je odslužila svojemu namenu že pred slabim desetletjem ... Fantje so nama poročali, če jim je uspelo kaj zanivivega ujeti v objektiv šolskega teleskopa... Ja in potem je prišel oni popolni sončev mrk in vedela sva, da morava najino zgodbo končati...
Potem so prišla leta agonije in za njo spet nova imena: nomen nescio, doktor, ostržek, yogi, pejotl, otokzakladov...
Ja, danes je poseben dan... Danes naj bi diplomirala moja kolegica, s katero sva začeli študijsko pot, se dve leti vsak dan vozili v Ljubljano in nazaj... Ni me obvestila o tem... Preveč različni sva si, da bi lahko najine vezi obstale... Pa vendar sva nekako povezani... Tudi danes... Molila sem zanjo, da bi ji uspelo tako, kot si želi, da bi ji današnji dan pomenil le začetek strme poti, po kateri si zasluži stopati... Privoščim ji, iz dna srca, če tudi sem neštetokrat točila solze za vse trenutke prezira, ki mi jih je v svoji unikatnosti namenila...
Vso srečo moja sharpeika...
Morda bom podobne sreče nekoč deležna tudi sama...