Tuesday, April 21, 2009

E-zapis vitrualnemu prijatelju

Ja, zgleda, da se je pomlad preselila s podeželja v betonski gozd mest in prestolnic... Jaz pa voham in nič ne zavoham... V meni je mir... Kot bi se pripravljala na odhod... Pa se ne... Kar je, je le nasmeh, ki se zdrami na ustnicah, ko pogled zajadra med bujne drevesne krošnje... Ne zaznavam niti več ljudi z onimi potrebami, ki v tebi sproščajo kemičnih reakcij... Kot bi opazovala svet od daleč... Kot bi bila z eno nogo že v nekem onostranstvu... Varno se počutim le še v družbi prijateljic, če nimajo kakih pomladnih potreb, da bi šle v life, pile kavo sredi ulice in opazovale mimoidoče... Mi je pa lepo med otroci v šoli, ali tistih nekaj minut, ko si ob čiščenju čez mejo vzamem čas za klepet z ono 99-letno gospo, ki je včeraj praznovala... Ali ob stisku ročice njene 15-mesečne pravnukinje... Ja, takrat mi je toplo pri srcu in rada bi s kom te prijetne trenutke podelila... A, da bi kdo šaril po meni... Ne vem... Ali me je tega strah ali pa mi je to samo odveč... Kakorkoli že... Ni mi do tega.... Pa tudi, kake posebne želje po tovrstnih željah ni... Morda kdaj prav za hip... Vendar, ko pomislim na realnost srečanja, me tudi to mine... Pa zato nisem več niti žalostna in se s tem ne obremenjujem več... Morda se temu reče mrtva duša... Vendar živela bi še vedno rada... Rada bi vsaj še malo popotovala po svetu, na zato, da bi tam srečevala ljudi, morda bolj zato, da bi občudovala lepoto narave...
Jutri je moj zadnji delovni dan - predvidoma... Danes smo z dekleti v podaljšanem bivanju šle na sprehod in nabirale spominčic ob vznožju bližnje vzpetinice... Kako čudovita je ta dolina, ko se prelivajo cvetoče divje češnje s svetlozelenimi odtenki mladih krošenj in temnozeleno jelovino...
Bodi lepo...

0 Comments:

Post a Comment

<< Home