Thursday, September 17, 2009

Церковь Николы в Хамовинках

Moskva... Končno doma... Moscow Home Hostel... Zanimiva izkušnja po desetletjih zapečkarstva... Morda še ena v nizu samopotrjevanj... Verjetno... Koliko novega je prinesel en sam samcat pozno poletni teden ali čas indijanskega poletja, kakor bi temu rekel Oleg, ko moskovska dekleta hrepenijo samo po tem, kako bi zgrabila toploto teh septemberskih dni...
Ja, končno sem po desetletju prijadrala do enega izmed svojih ciljev in si privoščila sprehod po poteh, kamor sem si želela že od ranega otroštva... Kar mi je bilo že v zibko položeno: Lenin - brezrazredna družba, socializem, ki naj bi dosegel svoje razodetje v fazi komunizma... Koliko zlorab je bilo storjenih v imenu tega, da ljudje, ki čislamo srčiko te ideje postajamo vse bolj podobni onim iz nekih drugih časov, ko so jim na prsa šivali Davidovo zvezdo...
Tudi Moskva ni več tisto, kar je bila in zaradi česar me je vleklo tja... No, morda pa le ni bil to le klic voščene podobe revolucionarja nekje ob robu kremeljskih zidov... Ja, spočetka je bila to goreča želja srečati Ženjo, a kaj, ko se je po ne vem kakem naključju prav v teh dneh odpravil na letni oddih na obale Črnega morja... No, in tako se je v skrite misli moskovskih sanj vtihotapil Oleg... Uff, kako zavzeto je skrbel, da je bila rezervacija opravljena v času, kljub medmrežnim logističnim težavam... Koliko klicev v hostel je postoril zame, da so mi potem na njegove prodorne modre oči izdali viso support kar brez akontacije... A ko sem končno dospela v ta skromni moskovski domek, zveze nikakor ni bilo mogoče vzpostaviti... Ni mi bilo jasno kaj se dogaja... Morda se je prenaglil, pa je zato mobilca izključil... Nič, naslednjega dne sem poskusila znova... Tudi nič... Poslala sem sms - na ekranu je pisalo dostavljeno... Torej?
Ja, na srečo sem na Šeremetjevu spoznala Anjo... Le kaj bi brez nje... Gotovo bi bila moja denarnica za nekaj tisoč rubljev lažja... Tako pa... Bila mi je vodička po skoraj vseh poteh, peljala me je celo na delovno mesto na Lomonosovu, me predstavila kolegom, skupaj sva kosili, se sprehajali med osrednjimi kulturnimi monumenti, kupovala mi je vozovnice, še celo za spominke je založila, ker oni čemerni mužik ni hotel sprejti petstotaka... Kaj pa Oleg? Še vedno se ni oglasil... Tiha želja je postajala vse bolj medla, nedoločljiva že... Nič... Prišla je sreda... Moj rojstni dan... Na recepciji sem povprašala, če me je morda kdo klical, a me je receptorka najprej začudeno gledala, kaj ji razlagam v angleščini in me nato vprašala, če se želim čekirati... Ja -mislim... Ko sem ji v polomljeni ruščini razložila, da že 4. dan ne dobim zveze z gospodom Olegom, pa mi je precej na receptorski telefon odtipkala željeno cifro... Končno... "Hello?" "Hello..." V glasu je bilo čutiti napetost... "Oprosti, nisem te uspela priklicati...." "Its OK..." "Se lahko dobiva... Kaj vem... Čez pol ure... Pred metrojem Park Kultury... Velja ob 11-ih... " Pa mi je le uspelo... Hitro sem povlekla iz torbe steklenico verduca, ki sem jo zanj vlačila na to dolgo pot... Stlačila sem jo v neko pisano vrečko in odšla... "Hello Mr. Oleg..." " Zdrastvujte!" Premor... Gleda me in besede nočejo po običajnih vljudnostnih poteh... "Ja, marsikaj sem že doživel... Pa bom preživel tudi to... Štiri dni te že čakam, na vse možne maile sem pošiljal sporočila, da bi se mi javila... Mislil sem, da boš pri nas v gosteh... In koliko časa še imava?" " 30 min... No, morda 40... Ob 13. sem zmenjena z Anjo na metroju, da me pospremi na Beloruski vokzal... Žal mi je... Res..." "Its ok... In kam greva?" "Ne vem, rada bi si ogledala še cerkev sv. Nikolaja, potem pa na kavo..." "Ok...Sicer imam avto na zelo neprimernem mestu, hotel sem te peljati k nam v Stari Arbat... But... Let s go..." In sva šla... Beseda je le stekla in pripravljen se je bil povzpeti na zid, da bo na sliki z Nikolajevim hramom... Ko sva pripela pred hram, mi je vzel aparat in ponudil mimoidočemu gospodu, naj naju slika... Še čutim mehkobo njegovega objema... Potem pa še prižiganje svečk v notranjosti in obreda je bilo konec... "Zdaj pa na kavo..." Bufet je bil prenatrpan... "No privacy..." "Kaj če kupiva kar kako pivo v kiosku pa greva v najbližji park", sem predlagala. Strinjal se je in prečkala sva 12-pasovnco Zubovskega bulevarja... "Kam greva sedaj?" "Pridi, pokazal ti bom, kje sem svojčas delal... Ampak potem mi je bilo dovolj onih zdolgočasenih, zlaganih obrazov... Vabili so me na eno izmed ameriških univerz... Ja, nekateri me imajo za norega... Takarat smo bili špica moskovskih jezikovnih akademij... Ampak nisem želel dočakati penzije med študenti... Raje sem na svojem... Ja, vem", se je nasmehnil, "čas se nama izteka... Veš, ko boš spet prišla sem, me verjetno ne bo več tu... Želim si v Kalifornijo... Dovolj imam tega folka... Rojen sem ob Črnem morju, tik Kavkaza... Saj veš, da smo tam ljudje bolj temperamentni, uporniški... Morda nekako podobni vam, ki živite ob Mediteranu... Ja, res sem si želel srečanja s tabo... Tudi zato, ker bi bila moja prva Slovenka... " Samo nasmehnila sem se... Misli so za hip zdrsnile v domišljiski svet onega že skoraj povsem pozabljenega... Ni kaj, greha vredn fant... Škoda le, ker se mi mudi na Aeroekspress...
Ja, usoda se res še kar naprej poigrava z mano...
Ko sem sinoči prispela domov, sem brž odpisala na vsa njegova sporočila... A odgovorov ni....

0 Comments:

Post a Comment

<< Home