Jaslice

Kamorkoli pogledam –
sam
pepel...
Zogljenela
slika,
kosi pohištva,
počrnela
miza,
stol brez nog,
postelja
brez
tebe...
Vse prekriva pepel...
Rada bi se dotaknila
tvojega telesa,
začutila toplino
tvojih rok -
pa nič...
Sam pepel
in zogljeneli kosi
najinega življenja...
Solze počasi kapljajo
na sivi pepel...
Niti toplote uničujočega požara
ni več čutiti -
le pogorišče
in
ostri
vonj pepela,
ki se neusmiljeno
zažira v nosnici
ob vsaki solzi
bolečine,
ko ta spolzi prek praznega lica
in kane
na uničena tla
najinega
doma...

KAM NAJ POLOŽIM SVOJE DETE?
IZ ČESA
NAJ JI ZAMESIM LJUBEZNI,
O GOSPOD?!

Pošlji mi,
prosim,
svetlo zvezdo,
ki mi bo kazala pot!
No, saj ni treba
zvezde,
utrinek bo čisto dovolj,
da bo moje otopelo srce
zaslutilo
upanje,
pa čeprav tam daleč,
daleč
med tvojimi
zvezdami...

(13.12.2002)