Zgodba o morju...
Nekoč je valovilo morje,
tam nekje, ob kamnitih obalah mojih korenin...
Val za valom
je prekrivalo zaobljene prodnike vseh barv
in iz oglatih breč
vabilo krhke lupinice školjk in polžev,
ki jim je bil kamen
tihi dom
tisoče,
morda milijone let...
Hladen veter s kopna
je opominjal
telo,
da je še daleč do
da je še daleč do
pomladi...
A pogled je hlastal
za veliko
oranžno
kroglo,
ki je medlo žarela
za sivimi
ki je medlo žarela
za sivimi
oblaki
meglenega obzorja...
V hrepeneju po žareči svetlobi
sta se roki odlepili
meglenega obzorja...
V hrepeneju po žareči svetlobi
sta se roki odlepili
od telesa
in se povzdigovali
in se povzdigovali
v objem
najlepše luči,
kar jih premorejo zvezde
našega
najlepše luči,
kar jih premorejo zvezde
našega
vesolja...
Tedaj so se za hip
oblaki
Tedaj so se za hip
oblaki
razmaknili
in sonce se mi je nasmehnilo
v vsej milini,
ki jo premore
in sonce se mi je nasmehnilo
v vsej milini,
ki jo premore
njegova
zarja...
zarja...
Nad meglo
so se zableščale
bele
ovčice
in koprenaste niti.
v ozkem
snopu
angelskih
zaves...
Po komaj zaznavnih
Po komaj zaznavnih
valovih,
se je sonce
v široki
rečici
razlilo v objem
mojih
rok...
Morje, sonce, veter in oblaki,
školjke in prodniki
in šumenje
se je sonce
v široki
rečici
razlilo v objem
mojih
rok...
Morje, sonce, veter in oblaki,
školjke in prodniki
in šumenje
valov,
ki so božali moja
ušesa
pa let ptic
tik nad gladino
ki so božali moja
ušesa
pa let ptic
tik nad gladino
in onih,
tam visoko na nebu
ter vonj,
ki je kamnom jemal
tam visoko na nebu
ter vonj,
ki je kamnom jemal
vso svojo
brezčasnost,
ko
ne veš
ali so se rodili danes,
ali nekje
v
večnosti...
brezčasnost,
ko
ne veš
ali so se rodili danes,
ali nekje
v
večnosti...
Tako kot ti...
ki si tu – in te ni...
Z menoj objemaš vse to,
čeprav te ni
tu...
Tvoja pota
so
drugje...
Tvoje roke
objemajo
drug svet...
Le sonce je isto,
ki sveti
na
Le sonce je isto,
ki sveti
na
naju...
(26.1.2004)
8 Comments:
.. in potem se nekega dne zgodi sonce, ki se izpiše z malo začetnico..
in gremo naprej, aneda Betelgeza?
Tako je...
Sonček sije in moje misli so skuštrane...:-)
Vonjam soool......slišim morje...aaaaa
ojla:-)
sem vesela...da sem ti pričarala malo tega vzdušja, ko se običajno poleti vležemo na skalo in se predajamo soncu, vetru,valovom vonju po soli,...
Hvala ti,punckica
Hojla, spet sem malo pokukala v tvoj svet...tudi mene morje vedno znova očara, tvoj zapis čudovit, oh ti spomini aneda...pošiljam ti sončkast pozdrav:)))
Hvala, Larisa...
Ja spomini - vedno z istim koncem...
Še dobro, da je sonce še vedno tu in me greje...
moje morje pišem z veliko začetnico
Morje
(mesto potopov v globine in tišine,spokoja, miru..)
lp
Ja, 5er...
Tisto je Tvoje morje - Vajino morje...
(to je tisto, ki mi v tej fazi ne dopušča, da bi zapisala kak komentar pod tvoje pesemi...)
Moje morje je morje spominov, preteklosti...
Morda tudi upanja, na prihodnost, da bo nekega dne ali noči, z nekom, tudi Najino morje...
Post a Comment
<< Home