Tebi

Tebi, dragi moj deklič, še nisem napisala pesmi…Tudi tokrat verzi nočejo na plan…
Na mesto njih pa spomini, namočeni s solzami in radostni nasmehi, ker si tu…
Bil je 7. januar, dan po koncu božičnih praznovanj, dobro leto po osamosvojitvi… Na Furlanskih poljih so po vaseh, ob Svetih treh kraljih ali njihovi Befani, prižigali kresove, da bi videli, kam bo zaneslo dim in ali bo letina dobra… Takrat si me obiskala… Že po parih urah sem vedela…Aha…tokrat je… Neka nenavadna toplota je zažarela po telesu… Toplota, ki me je v hipu navdala z neskončno mirnostjo in pričakovanjem nečesa, kar se mi ni niti sanjalo, pa četudi sem kar nekajkrat v sanjah podoživljala ta nikdar doživet trenutek…
Čez kak dan je sicer občutek zbledel in skoraj bi se spet začela obtoževati z blodnjami vpijočih v puščavi..Pa se je po nekaj dneh spet pojavil, »ščipalček« in oznanjal, da nekdo sedaj misli resno…Spet se je v mislih naselila ona čudovita, radostna spokojnost, ki je nisem bila nikdar prej, ne potem deležna …
Čez 3 tedne pa MODRI TRAK…Kot naslovnica moje najprestižnejše kuharske knjige, ki jo premorem na svoji knjižni polici…Tisto jutro si dobila ime…No, pa saj poznaš to zgodbo…Nekaj časa si bila Tamara, pa potem spet Tilen…Pogovarjali sva se, se ujčkale, kuhale, plesale…Za tatov rojstni dan, 1. aprila, pa sem povabljencem pripravila »konfete«, zavite v travnato zelene prtičke, ki sva jih sešile v tistih pomladnih dneh… Najprej so bili vsi prepričani, da gre za prvoaprilsko šalo, potem pa je nona Nada le ugotovila, da gre za res…Po sedmih letih čakanja na našo Palčico, si se le odločila, da boš postala najina hči…
Sledilo je dolgo vroče poletje…Vsak moj prenaporen gib, bi bil zate lahko usoden…Ležala sem na kavču, z nogami v lavorju z mrzlo vodo in ti pletla volneno jopico…Joj, kako je bila majcena…Tako sem ti govorila: »Če ti ne bo všeč, jo bom poklonila pa tvojemu medvedku.«
Ob mojem rojstnem dnevu naju je zdravnica napotila v bolnišnico…Ti mala zaspanka si bila tako tiho v svoji mišji luknjici, da si jo na smrt prestrašila…
Za Ljubljano nisva zmogli poti, v našo bolnišnico, pa tudi nisem več hotela, po onih žalostnih izkušnjah izpred let… Upam, da bova prišli do Postojne… Potem bo to rojstni kraj cele naše družinice..
Pot je bila naporna… Premetavala si se, vem, Rebrnice, bi bile lahko krive za nekajtedenski skrajšan spanček v varnem zavetju…
Dnevi v bolnici so bili dolgi…Čas sem si preganjala z gledanjem Pleše, ponoči pa opazovala mežikanje uličnih svetilk… Težko sem dihala…Zdravnica mi je tega večera dala ultimat: »Ne boste več martretirali sebe in otroka – na inhalacije bo treba…«
Samo s pol pljuči sem vdihovala aerosol, da ja ne bi prejela prevelike doze…Potem pa se zleknila na posteljo…Tvoji gibi so začeli postajati vse bolj sunkoviti…Čutila sem, kako se omotičnost z mene prenaša nate…Še močneje si se upirala …Nisem te bila vajena take…Vedno si samo blago potrkala na steno trebuha ali počasi pretegnila nožico ali ročico…Poskušala sem se umiriti in zaspati…To mi je tudi uspelo…Zdelo se mi je, da sem se komaj potopila v spanec, ko me prebudi močan zbodljaj v trebuhu in nato pljusk…
Plodovnica se je razlila čez posteljo in po tleh…Pritisnila sem na zvonec in čez kako minuto je že bila pri meni babica…Ura je bila 20 minut čez polnoč…Šli sva v porodni blok…Po predporodnem obredju, so me namestili na porodno posteljo, kjer sem vmes še zadremuckala…Ti pa tudi…Zjutraj se je oglasil najin porodničar…Obljubil mi je, da se bo še kaj oglasil, če bo potreba, sicer pa, da naju bo predal v varne roke kolegov…Ker si po naporni noči tudi ti zaspala, mi je predlagal, naj pristanem na medikamentno pospeševanje…Potem se je začelo…Po 9.30 si se pebudila…Kljub povišani dozi, še vedno nič…Ob 11.30 se odločijo za vakuum…Presredek…Nato še vakuumska cev…Najtežji del…Bila si že skoraj zunaj, nato pa ponovno zdrsnila v notranjost… »Še enkrat bo treba, gospa…« sem med krikom prestregla porodničarjeve besede…V drugo nama je uspelo…12.30 min…V sobi je zavladala popolna tišina… »Kaj je z otrokom ? Je vse v redu?« Ni bilo odgovora… »Mi lahko daste očala, da vidim svojega otroka?« Nič..Le šepetanje osebja…Končno…Zamolkel jok …Tako plah.. - Živa si…«Ne, zdaj je ne morete videti…«… »Moramo tvegati…Anastezijo vam bomo dali…Kosi posteljice so ostali v notranjosti…«…Pogreznila sem se v spanec…
»Kako ste, gospa? Zdaj vam lahko pokažemo otroka, samo ne se ustrašit…Podplutbo ima na glavi…Zaradi vakuuma…Vse je vredu…«
In takrat so te pripeljali…Kot po naključju, je prišel ravno tedaj tudi tvoj tata… Prvo srečanje vseh treh…
Ko si me pogledala, sem iz tvojih očk razbrala, kot bi mi govorilo to najlepše bitjece a svetu:
»Mami, vse bo dobro, ne se bat…« Tisti mir, ki me je spremljal skoraj celo lunarno leto, kljub marsikateri temni slutnji…
Sedaj si tu… Veliko sva se ujčkali, igrali, se učili, se potegovali za svoj prav…Do tega uporniškega, 14 . rojstnega dne…
Bodi še naprej taka- ljuba moja, preizkušaj življenje…Rada ti bom poligon, kjer boš pridobila kar največ izkušenj, da ti bodo pota v življenje potem zložnejša…
Vse najboljše, Tamara!