Ikona

Svetinje
ni
več...

Zaman
so
bila
srca

na
onem
okrvavljenem
polju...

Samo
kupi
negibnega
mesa,

ki še
preobjedenim
vranam
ne
gredo
v
tek...

Ne dotikaj
se
več

moje
razpadajoče
podobe...

Izteši si
že
enkrat
svojo Ikono,

sezidaj
ji
Cerkev

in
si nadeni
popova odela...

Troja

Večer
se
steka
v
polnoč...

Misli
begajo
po
labirintu...

Prizori
preteklosti,
povezani
z
boji
antičnih
bojevnikov,
režejo
spomin
nate...

Želje,
ki
prebadajo
to moje
krhko
samospoštovanje...

Kot
da ni
izhoda
iz
gorečega
mesta...

Bežim...

Kam...

Melodrom - September

Sinoči...

Ja, sinoči sem bila tam...
Sedela sem v 17. vrsti, na 13. sedežu...
Tudi to me je spomnilo nate...
13...
Srečna številka, srečen datum, pa še kaj bi se našlo, kar te veže na to cifro...
Na trenutke bi kar pritisnila na tvoje ime na mobilcu...
Ampak vem, kaj so prepovedana dejanja...
Ne skrbi...
Pa tudi če bi, ne bi ti ton
mogel pričarati celotnega vzdušja...
Scenski efekti...
Ja, to je tisto kar staplja: glasba, bežeče dogajanje na platnu, udari barv, zlitje v celoto občutij...
To je to - kar sem rabila, pa čeprav je bila publika kar nekam mlačna...
Ampak to se mene ni tikalo...
Spajala sem se s preteklimi trenutki...
Nabitimi s pričakovanji snidenja s tabo, ki...
Ja, saj veš...
Saj so bila...
Tista redka...
Bežna...
Šteta v sekundah,
da bi minutam, preživelih skupaj,
podaljšala
obstoj...
Le zakaj poudarjaš,
da ti ni vseeno
zame?
Saj veš,
da med nama
ni bilo
nikoli
nič -
ali pa
si
nisva
želela
priznati...

Uluru

Nekoč je bila Sveta gora,
polna svetosti...

Nekoč sem zrla v lepote
Južnega križa...

Nekoč sem se potopila v globine Oceana
in zaplavala v topla južna morja...

Nekoč sem ljubila fantiča,
ki je gledal vse to,
se dotikal vsega tega...

Oprijela sem se
mladih, toplih rok
in skozi zenice njegovih oči

gledala vesolje

svojih sanj...

ULURU!!!

(feb. 1999)