Friday, February 27, 2009


Tajaguj ali slovo od Yahoo-ja

Danes sem prejela pošto, da bodo moj predal izbrisali iz svetovnega spelta... Moj prvi e-poštni nabiralnik... Prvi skriti predalček, kjer si bil skoraj gotov, da tvojih pepovedanih pisem ne bodo nikdar odkrili tvoji najbližji... Pred skoraj enajstimi leti si mi ga pomagal ustvariti... Prva platonska ljubezen, znotraj obstoječe zakonske vezi, ki je pokala po vseh šivih... Vlil si mi novega upanja, da nisem vredna vegetativnega življenja, s teboj sem zaplavala v južna morja želja, se odločila za študij, ti prvemu zaupala največjo skrivnost mojega življenja in ti v dlani položila, da boš mojemu otroku povedal resnico, če bom pred tem pozvana v bezčasnost onostranstva... Koliko noči sva preživela pod hladnim nebom, kjer sva na eno stran občudovala luči goriške ravni, na drugo pa soj luči, nekoč mogočnega pristana propadle monarhije... Greli smo se ob ognju, v neki razpadajoči vojaški lopi, ki je odslužila svojemu namenu že pred slabim desetletjem ... Fantje so nama poročali, če jim je uspelo kaj zanivivega ujeti v objektiv šolskega teleskopa... Ja in potem je prišel oni popolni sončev mrk in vedela sva, da morava najino zgodbo končati...
Potem so prišla leta agonije in za njo spet nova imena: nomen nescio, doktor, ostržek, yogi, pejotl, otokzakladov...
Ja, danes je poseben dan... Danes naj bi diplomirala moja kolegica, s katero sva začeli študijsko pot, se dve leti vsak dan vozili v Ljubljano in nazaj... Ni me obvestila o tem... Preveč različni sva si, da bi lahko najine vezi obstale... Pa vendar sva nekako povezani... Tudi danes... Molila sem zanjo, da bi ji uspelo tako, kot si želi, da bi ji današnji dan pomenil le začetek strme poti, po kateri si zasluži stopati... Privoščim ji, iz dna srca, če tudi sem neštetokrat točila solze za vse trenutke prezira, ki mi jih je v svoji unikatnosti namenila...
Vso srečo moja sharpeika...
Morda bom podobne sreče nekoč deležna tudi sama...

Sunday, February 01, 2009


Ekvinokciji

Po dolgem času spet zunaj... Glas sicer še hripav, mešički pljuč še zapolnjeni s katajem, iz rane se še kar naprej izteka gnoj, predmenopavzni menzes me je spet obdaril s tsunamiji, ki butajo s svojimi rdečimi valovi mimo super plus o.b.-ja... A sonce prijetno greje... Počasi se odpraljam na pokopališče....Z dvema svečama v polivinilasti vrečki in zavojčkom gigantskih vžigalic... Za nonota, ki naj bi te dni praznoval 111. rojstni dan in za Alenko seveda... No, saj v bistvu ne grem le tja... Nekdo me je prejle klical, da bi me rad spoznal.... Hmm... A torej grem na zmenek...?:-)) Zmenek.... Na pokopališču...:-))) Spomnim se onega mojega prvega randija, nekaj pred polnoletnostjo... Pred več kot 30-imi leti... Tudi na pokopališču...:-) V Stari gori takrat... Eh, ti ljubitelji historije in srhljivk...:-)
Seveda gospod spet ni prišel na dogovorjeno mesto ob pravem času... Kot onega 9.1. - na 31-letnico razdora z Branetom... No, tega dne se sploh nisva srečala z omenjenim gospodom - "Se vidiva čez 4 mesece, 3 tedene in 2 dneva", sem mu pisala... Pa ni poštekal, da gre za naslov filma, kamor sem ga povabila tistega večera, ker prijateljica ni utegnila na predstavo...
Kot bi slutila, se je pojavil ravno izza vogala one hiše, kjer naj bi imel prijatelja... Ne vem, zakaj sem ga povezala ravno z njim, ko mi je pravil, da ima prijatelja na Goriščeku... To je enim izmed mojih simpatij iz šestošolskih klopi... Samo - Rošca smo ga klicale, v družbi "Triperesne deteljice" sošolk... Fantje iz osmega razreda, v katere smo bile nekaj časa zagledane - vsaka v svojega, se razume...:-)
"Ti si.... Se mi je zdelo, " je hitel razlagati... "Kam greva? " "Ne vem, proti mostu..." In sva jo mahnila... Pod mostom, čez progo in nato vzdolž Soče, po stopnicah do Jeza - kjer sva srečala prinašalca, ki je spominjal na Alenkino Luno... Ko sem psa nazaj grede spet videla in glede na to, da se mi je po stopnicah ponovno približal, je bila morda res Luna... Odkar ni Alenke, jo baje sprehajajo sosedje in znanci njenega življenskega sopotnika... Ja, če bom kdaj imela psa, bi si želela prinašalca ali morda labradorca... Sama sem se hotela ponuditi za sprehajalko Luni, a sta se oba z očetom odtujila od vseh najbližjih Alenkinih prijateljic... Ko sva tu pa tam v stiku s sinetom, se mame nikdar ne omenja... Morda je prav tako...Bolečina njenega odhoda je bila enormna... Treba jo je počasi preglodati... Pa četudi na tak način...
Stopala sva po progi in kramljala o zaposlitvenih možnostih... Tam na Solkanskih poljih pa me je zagrabila neka božajoča energija, ki me je kar srkala tja med polja..."Bi šla naprej, ali ne?" sem vprašala... "Z veseljem, nisem se še tu sprehajal..." In sva jo mahnila.... Joj, koliko prijetnih trenutkov je nudil ta sprehod... Pogovor je stekel kot med starimi znanci... Ugotavljala sva nekatera stičišča - nekatera zame prijetna, nekatera pa manj ali celo...
Ja... Pa sem se spet zalotila... Moja malomeščanska miselnost... Spet se je prikradla od ne vem kod... Vrednotenje ljudi po teh merilih... Bolj kot sem jo želela zatreti, bolj je prihajala na dan....
Sem res pripravljena prijateljevati z ex boemom... Kaj bi na to rekla okolica, prijateljice, da o svojih starših niti ne razmišljam...
Ne vem... Čudni občutki so me obhajali... Kdo sploh sem?! Zakaj ne dam človeku priložnosti? Ga tudi sama ocenjujem po njegovih preteklih spodrsljajih? Mar so moji kaj boljši? Nisem tudi sama plavala in še plavam po govnu, ki je sicer nekolikanj drugačnega izvora, a ostaja prav to, pa naj sučem, kolikor mi je volja...
Najhuje je bilo, ko sva se na koncu Klanca poslovila in me je vprašal, če me lahko objame za slovo... "Seveda..." in spet so v meni vzvalovili taisti občutki... Neprijetnost, sram, gnus do te dvojnosti, ki jo nosim v sebi.... Uff... "To morava ponoviti, se strinjaš?" je še rekel..."Ja, seveda, lepo je bilo..."

Ne vem...
Razdvojenost je v meni...
Daleč od tega, kar bi lahko poimenovli:
RAVNOVESJA - EKVINOKCIJI....